Nekdanji ameriški podpredsednik v Obamovi administraciji, Joe Biden se je preizkusil v prvem od treh načrtovanih soočenj s predsednikom ZDA, Donaldom Trumpom in če je mislil, da mu bo njegov sogovornik pustil, da na civiliziran način predstavi svoje poglede, se je zelo motil. Trump je namreč od vsega začetka nekaj čez uro in pol dolgega soočenja v Clevelandu v Ohiu, neprestano prekinjal in napadal svojega sogovornika.

Če bi soočenje merili samo po agresivnosti, potem bi Donaldu Trumpu morali priznati zmago. Njegov namen je bil očiten: po eni strani svojega nasprotnika prikazati kot šibkega, nesposobnega parirati njegovim napadom, po drugi strani pa na ključnih temah nagovarjati svoje potencialne volivce. Biden, ki se skuša predstaviti kot pot v normalnost, kot malodane povratek v ‘zlato dobo’ Obamove administracije, je imel drugačen namen, a mu na koncu vendarle ni uspelo ostati na nivoju in je predsednika celo imenoval za klovna. Trump ga je dobesedno povlekel v blato, kjer resnično blesti.

Soočenje, ki ga je za Fox vodil Chris Wallace, je pokazalo žalostno sliko ameriške predsedniške tekme in celotne ameriške demokracije. Bilo je na ravni gostilniškega prepira, hkrati pa slabo vodeno. Trump je kljub opozorilom moderatorja kar naprej prekinjal svojega sogovornika. Ni se mogoče znebiti vtisa, da je to počel tudi zato, da bi Bidena zmedel in prisilil v kakšno neumno izjavo, kakršnih si je bivši podpredsednik v tej kampanji privoščil že veliko in s tem vzbudil dvome v svojo psihofizično kondicijo. No, Trumpu to vendarle ni uspelo. Biden ni naredil nobene večje napake.

Veliko vprašanje je, koliko lahko takšno soočenje v močno polariziranih ZDA še premakne volilno telo. A priznati je predsedniku Trumpu vseeno treba, da je dobro zastavil svojo strategijo. Namreč, ves čas je, kljub svojemu primitivnemu načinu, dobro vodil igro. Ne le, da je Bidena skušal prisiliti v obrambno držo in tako samega sebe predstaviti kot močnejšega in energije bolj polnega kandidata, skušal ga je tudi spraviti v precep glede podpore zdravstvenemu zavarovanju ali protestom proti nasilju policije. Namreč, če Biden reče, da podpira zdravstveno zavarovanje za vse, podobno kot Sanders, ga bo Trump lahko obtožil, da podpira socializem, če tega ne bo storil, ga bo skušal spreti z njegovimi progresivnimi podporniki. Podobno je ravnal, ko se je sam postavil v vlogo predstavnika zakona in reda in skušal Bidenu naprtiti, češ da je del demokratske stranke, ki da je kriva za širjenje nasilnih protestov po ameriških mestih in celo skoka kriminala v zadnjih mesecih. Če Biden reče, da imajo protestniki prav, ga bo predsednik preprosto obtožil, da ne podpira policije in zagovarja nasilje, če bo rekel, da bi morali proti protestnikom uporabiti več sile, bo Trump trdil, da je izdal ‘radikalno levico’ in mu tako skušal zbiti podporo.

Donald Trump se bržkone zaveda, čeprav to zanika, da Biden vendarle trenutno na nacionalni ravni ima več podpore. To podporo mora zbiti vsaj toliko, da osvoji nekaj ključnih držav in si pridobi dovolj elektorskih glasov za ponovno zmago. To ni misija nemogoče. V njegov prid dela dejstvo, da njegovi podporniki ne verjamejo nobeni kritiki na njegov račun več. Če The New York Times trdi, da je plačal le 750 $ zveznih davko, to zavrnejo kot še eno lažno novico in potem, ko so ga mediji leta in leta obtoževali, da je zmagal s pomočjo ruskega vmešavanja, kar se je izkazalo za navadno neumnost, jih zaradi tega niti ni mogoče več obsojati. To je razlog, zakaj se Trumpu ni treba braniti in lahko še naprej pretirava in laže. Njegovi podporniki ga ne bodo zapustili. Ne, njegov cilj mora biti z nenehnimi napadi čim bolj škodovati svojemu nasprotniku in demoralizirati njegove podpornike.

Na primer, kako lepše preusmeriti pozornost s svojega nepotizma, kot v ospredje postaviti Bidenovega sina, ki je ‘čisto slučajno’ v času, ko je bil njegov oče podpredsednik ZDA, dobil dobro plačano službo v ukrajinskem energetskem podjetju Burisma.

Tu je še en element, o katerem se ne govori veliko. Namreč, Donald Trump koristi republikanski stranki, koristi konservativnemu taboru. Ta se lahko skriva za njegovimi napakami in neumnostmi in sprejema sebi koristne poteze, medtem ko predsednika mediji neusmiljeno obstreljujejo s kritikami. Težko je verjeti, da je konservativna Amerika tako slepa, da ne bi videla, kakšen lažnivec in nemoralen človek je Trump, ampak na koncu dneva bo vendarle za članico ameriškega vrhovnega sodišča nominiral konservativko Amy Coney Barrett in s tem usodno vplival na delovanje te izredno pomembne institucije. Če jih bo Trump uspel prestrašiti z govorjenjem o socialistični nevarnosti in če se bodo protesti, pogosto nasilni, po ameriških mestih nadaljevali, bo konservativna, republikanska Amerika predsednika podprla že zato, ker ga bo imela za manjše zlo.

Ankete javnega mnenja Bidenu kažejo znatno prednost. Tudi do 8%. Slabo mu ne kaže niti v nekaterih ključnih državah, kjer se bo odločala usoda volitev. Soočenja gor ali dol, še naprej bo skušal Američane prepričati, da predstavlja normalnost in da je Trump ZDA popeljal na rob prepada. V bistvu mu niti ni treba samega sebe prodati kot posebej sposobnega, prodati mora le misel, da bo demokratski predsednik skupaj s svojo administracijo naredil konec prav takšnemu obnašanju, kot ga je na soočenju v Ohiu predstavil predsednik Trump. Kdo ve, mogoče bo to čisto dovolj. Navsezadnje mu je tako uspelo zmagati v demokratski tekmi za nominacijo za predsednika ZDA.