Dve stranki sta v soboto izbirali vodstvo. SDS je po pričakovanjih znova izbrala Janeza Janšo, DeSUS, ki je v preteklem letu doživel toliko pretresov pa Ljuba Jasniča. Oboje je za razmerje sil na političnem parketu bolj kot ne nepomembno. SDS je stranka s stabilno podporo. Njihov program poznamo. So nespremenljiva realnost na politični desnici, ki lahko na volitvah dosega tja do 30 poslancev. DeSUS je po drugi strani že malodane mrtva stranka, ki trpi zaradi razdora med poslansko skupino in stranko in ki nima prepoznavnega človeka, ki bi jo lahko potegnil z dna.

Nima se smisla preveč časa ustavljati ob stvareh, ki so jasne. Leva sredina, torej opozicijske stranke SD, LMŠ, Levica in SAB imajo prednost pred SDS. Seveda, med SD in LMŠ bo potekal še hud boj za prvenstvo. Za zdaj sta stranki dokaj izenačeni. Ta boj bo bržkone odločil, kdo bo naslednji predsednik vlade. Seveda, če bo levi sredini uspelo zmagati na volitvah.

Razmerja sil na političnem parketu potrjuje celo politični desnici bolj naklonjena Domovina. Po raziskavi, ki jo je zanje opravil Episcenter, je prednost SDS pred konkurenci celo manjša, kot bi si mislili:

Med anketiranci, ki bi se volitev zanesljivo udeležili (realni doseg), bi jih 22 % volilo SDS, 20 % LMŠ in 17 % Socialne demokrate. Sledita Nova Slovenija in Levica s podporo desetine zanesljivih udeležencev volitev. Parlamentarni prag bi s 5 odstotki dosegla še SAB, pod njim pa bi ostali Pirati (3 %), Povežimo Slovenijo (2 %), Dobra država in Z.dej (2 %), Naša dežela (1 %), pod enim odstotkom pa bi ostali SNS, DeSUS in druge stranke.

Če ima SDS največ podpore, a nihče na levi sredini z njimi noče sodelovati, potem potrebuje zaveznike. Problem zanje je seveda ta, da NSi ne uspe preboj in ostaja stranka z relativno nizko podporo. Na kratko, skupaj s SDS ne more doseči večine. Kaže celo, da tej stranki sodelovanje s SDS nič ne koristi, da celo trpi zaradi te povezave, saj je večina Slovencev sila negativno nastrojena proti SDS in predsedniku vlade Janši in zaradi tega kaznuje vsakogar, ki sodeluje z njimi. To je tudi razlog za uničenje SMC in za težave Desusa.

V teh razmerah je edina možnost, ki jo SDS ima, preboj drugih strank v parlament. Takšnih strank, ki bodo pripravljene na sodelovanje. Govorimo o SNS, o Moji deželi Aleksandre Pivec, o SLS-u in tako dalje. Tu je njihovo edino upanje in to je tudi razlog, zakaj je treba te stranke pazljivo spremljati. Toda, pazljivo je treba spremljati tudi politične stranke z nizko podporo, ki se bolj uvrščajo na politično levico. Namreč, če katera od teh zbere podporo, ki se približa parlamentarnemu pragu, a ga ne preseže, se s to drobitvijo zniža skupna moč leve sredine.

Na koncu je vedno, navsezadnje je to Slovenija, treba biti pozoren še na prihod spet kakšne nove instant stranke, skupaj z rešiteljem, ki da naj državo reši pred Janšo. Priznati si moramo, da antijanšizem pač deluje in da so volivci, ki se bolj uvrščajo v liberalen tabor, zelo muhasti. Toda, vsaj po mojem mnenju, se je apetit teh volivcev po novih obrazih nekoliko zmanjšal. Razočaranja je bilo že dovolj.

Še nekaj je, kar lahko za bolj naivne pride kot veliko presenečenje. To je vloga Levice in odnos drugih strank do njih. Da, za zdaj se opozicijske stranke zdijo trdne v svoji nameri, da sodelujejo. Toda, ne smemo se slepiti, da liberalci niso vsaj delno zaskrbljeni zaradi socialističnega programa Levice. Čisto mogoče je, da po volitvah Levico preprosto odvržejo in ker ni nobene druge možnosti, da sestavijo vladajočo koalicijo, roko sodelovanja ponudijo NSi. Ta stranka bi potem svoje sodelovanje lahko celo opravičevala kot nekakšno žrtev, da prepreči pohod ‘komunistov.’ Na Janšev vlak širjenja strahu pred Levico so se že tako ali tako vkrcali. Prepričani smo lahko celo, da bi del medijev, ki zdaj neumorno napada Janševo vlado in delovanje NSi v vladajoči koaliciji, v trenutku obrnil ploščo in začel podpirati takšno možnost.