Oni dan so ruski mediji poročali, da bo ruska državna televizija kupila in vrtela iranske filme in serije. Po umiku zahodnih ponudnikov so se ruski kinematografi znašli v težavah, saj nimajo dovolj filmov, da bi privabili gledalce. Da, ruska država jim namerava pomagati, a to ne bo napolnilo dvoran. Samo domači filmi ne bodo dovolj. Dvomimo seveda lahko tudi, da bo kakšen iranski film, če se ne bo vrtel na televiziji in ga bodo predvajali v kinu, lahko nadomestil velike Hollywoodske hite.

Saj ne, da bodo Rusi ostali brez Hollywoodske produkcije. Se bodo pač šli piratstvo in z interneta vlekli zadnje filme in serije. Zato se zdi prav nor recimo umik ponudnika vsebin na spletu Netflixa. Prej je recimo ta ponudnik v Rusiji služil denar z naročnino. Po umiku Rusi ne bodo nič manj gledali filmov in serij, ki jih je ponujal, a denar se ne bo več stekal v blagajno ameriškega podjetja. Lahko bi rekli, da Američani niso dobro premislili, kaj delajo.

A nazaj k iranski produkciji. Če tako pomisliš, je jasno, da v islamski republiki obstaja neka zabavna industrija. Gre za državo z osemdeset milijoni prebivalcev. Zakaj potem nič ne vemo o tem? Zakaj nikoli ne vidimo kakšne iranske serije? So tako brezupno slabi? Je to stvar okusa?

Če pogledamo priljubljenost turških serij, lahko že rečemo, da kulturna različnost ne more biti takšen problem. Turki seveda snemajo obrtniško zelo kvalitetne serije, na žalost pa pri nas gledamo večinoma samo razvlečene telenovele, ki na dolgi rok ne morejo več postreči s kvaliteto. Jasno, ko se nekaj vleče celo sezono, leta in leta, čez stotine epizod, niti najboljši ustvarjalci ne morejo več pričarati česa res dobrega. Ampak, to ne pomeni, da ni gledanosti.

Prava moč ameriškega imperija ni več v gospodarstvu, vedno manj je tudi v vojaški premoči. Ne, ZDA res briljirajo s svojim kulturnim imperijem. Ves svet pozna njihovo glasbo, filme, serije, video igre, velika večina knjig, ki jih beremo, pride k nam preko nekega ameriškega centra. To ima posledice. Ljudje znajo angleško, spremljajo ameriške medije, preko kulturne produkcije postanejo navezani na ZDA, četudi je predstava nekaj drugega kot realnost. Lažje se poistovetijo z Američanom kot z Irancem ali Kitajcem.

Na nek način gre za kulturno kolonizacijo, ki omogoča ameriški politiki, da preko svojega propagandnega aparata lažje usmerja množice po svetu. Oziroma, predvsem izobražene elite, ki seveda večinoma znajo samo angleško in mislijo, da so zaradi tega že svetovljanske, čeprav so v resnici povsem amerikanizirane. Če se čudite, zakaj nek slovenski intelektualec, po vsem kar so ZDA v preteklih desetletjih storile po svetu, še vedno lažje verjame v njihovo propagando kot recimo v rusko, imate tu odgovor. No, na koncu koncev malo ljudi zna rusko in spremlja njihove medije. Iran je potem še bolj oddaljen. V takšnih razmerah postane zelo enostavno prodajati laži. Kdo bo pa preveril, kaj res govorijo na ruski državni televiziji?  Še huje, ZDA lahko prav preko svoje zabavne industrije utrjujejo stereotipe o svojih nasprotnikih.