Obe skandinavski državi sta se dolgo časa hvalili s svojo nevtralnostjo, ki jima je dobro služila vso obdobje hladne vojne med Sovjetsko Zvezo in ZDA. Finci so svojo neodvisnost ohranili celo potem, ko so med drugo svetovno vojno sodelovali na strani Hitlerjevih vojsk. Seveda, s Sovjeti so se spopadli že prej, ko so se ti odločili, da od finske države odtrgajo en njen del in pri tem so se zelo dobro držali.

Zdaj Finska in Švedska želita v NATO. S tem bi naj okrepili svojo varnost, a v resnici jo bosta ti dve državi zmanjšali, saj bo Rusija morala zdaj del svojih sil usmeriti proti novemu potencialnemu bojišču. V primeru večje vojne bo Finska tista, ki bo na svojem ozemlju trpela spopade. Rusi bodo seveda naredili vse, da NATO odstranijo čim dlje od Sankt Petersburga.

A v resnici vključitev Švedske in Finske v NATO ne bo veliko spremenila. Je namreč tako, da obe državi že zelo dolgo delujeta kot del kolektivnega zahoda, znotraj številnih organizacij in povezav, ki tvorijo to, kar lahko najlažje označimo za ameriški imperij. V primeru večjega spopada z Rusijo bi se ti državi postavili na stran ZDA ne glede na to, ali bi bili članici vojaškega zavezništva ali ne. Podobno bo bržkone tudi z Avstrijo.

Živimo v času nove hladne vojne, ki jo ZDA vodijo proti Rusiji in Kitajski. Ves kolektivni zahod deluje enotno. Od držav, kakršni sta Finska in Švedska ne moremo pričakovati, da bosta lahko igrali vlogo neodvisnih igralcev. Ne le zaradi tega, ker imajo ZDA tako veliko moč in jih lahko hitro kaznujejo, ampak tudi zato, ker je večina političnih in medijskih elit povsem na strani ZDA. Rusijo in Kitajsko vidijo kot nek tuj svet in raje živijo pod prevlado Washingtona kot Pekinga ali Moskve.

Seveda, vojn se ne vodi samo na bojišču, s tanki in letali, ampak tudi gospodarsko. Fincem in Švedom se v kratkoročnem obdobju ni treba bati ruske posebne operacije na svojem ozemlju, morali pa se bosta tako kot preostanek Evrope soočiti z višjimi cenami energentov in hrane.