Se vojna na Bližnjem vzhodu širi in smo pred tretjo svetovno vojno? Tako nekako je mogoče razumeti strahove številnih, ko slišijo za napade v Jemnu, ali tudi v Libanonu in Iraku. Vendar pa so razmere bolj zapletene in kažejo na dolgotrajno vojno izčrpavanja, ne na izbruh kratke, izredno nasilne vojne, ki bi vso regijo pahnila v strašne premike vojsk in velike bitke.
Spopadi na Bližnjem vzhodu niso od včeraj, niso niti od 7. oktobra, ko je pripadnikom palestinskega gibanja Hamas uspelo presenetiti izraelske oborožene sile in vdreti globoko na ozemlje Izraela. Če pred seboj razgrnemo zemljevid regije in se pozanimamo o njeni zgodovini, imamo pred očmi dolgotrajne vojne, ki so zdaj večje, zdaj manjše intenzivnosti.
Jemen je razdeljena država, ki je v preteklem desetletju pretrpela hudo državljansko vojno, v katero so se vmešale tuje sile. Ogromno ljudi je umrlo, mnogi zaradi blokade, ki je prinesla hudo lakoto. Savdska Arabija in Združeni Emirati so podpirali svojo stran, Iran uporniško šiitsko skupino Ansar Allah, ki ji pri nas rečemo Hutiji. Tudi zahod je podpiral svoje zaveznike v regiji, torej predvsem Savdsko Arabijo, ki je že do zob oborožena z naprednim zahodnim orožjem. Podpora je prihajala v obliki dobav orožja, a tudi informacij. Kljub temu je skupina Ansar Allah preživela in ohranila nadzor nad delom ozemlja države Jemen. Ob tem je uspelo razviti impresivne raketne sile, s katerimi je občasno terorizirala savdska naftna polja. K sreči je s posredovanjem Kitajske med Iranom in Savdsko Arabijo uspelo umiriti velika nasprotja med obema državama, ob tem pa tudi krvavo vojno v Jemnu.
Po 7. oktobru in brutalnem izraelskem odzivu v Gazi, so se v regiji odprle nove fronte. Na severu je Izrael soočen z dnevnimi napadi šiitske skupine Hezbolah, ki je skozi leta vzpostavila impresivne raketne sile. Tudi v Iraku in Siriji so začele razne skupine napadati ameriška oporišča, da bi s tem povečale pritisk na glavnega zaveznika izraelske države. V vojno so se vključili tudi pripadniki skupine Ansar Allah v Jemnu in izvedli nekaj raketnih napadov na Izrael, kot še bolj učinkovito sredstvo pritiska pa so se izkazali napadi z droni in raketami na tovorne ladje, ki skozi Rdeče morje potujejo v Izrael. To je namreč marsikaterega prevoznika prisililo, da opusti svojo pot in je Izraelu prizadelo hud gospodarski udarec. Prisililo je tudi ZDA in zaveznike, da z mornarico branijo tovorne ladje, kar seveda zahteva svojo ceno. Ansar Allah iz Jemna pošlje nekaj poceni dronov, Američani pa jih potem sestrelijo z milijone $ vrednimi raketami. Jasno je tudi, da ob večjih napadih ZDA in zavezniki preprosto ne bodo imeli streliva, da preprečijo vse napade.
Vojna izčrpavanja pač.
Ponoči so mornariške in letalske sile ZDA in Združenega kraljestva izvedle obsežen raketni napad na cilje v tistem delu Jemna, ki jih nadzoruje skupina Ansar Allah. Izstreljenih je bilo okoli 100 raket, ki bi naj po podatkih skupine Ansar Allah ubile pet njihovih vojakov, še več pa ranile. Ob tem napad ni bil presenečenje, že ure pred tem so bili o tem obveščeni tudi v Jemnu. Zdi se namreč, da je šlo za propagandno akcijo, za določen pritisk, s katerim bi naj javnost na zahodu prepričali, da ZDA uspešno branijo mednarodne trgovinske poti skozi regijo, oblasti v Sani pa, da bodo na napade odločno reagirale.
Problem le, da takšni raketni napadi ne morejo imeti večjega učinka. Če je skupina Ansar Allah preživela strašno, skoraj desetletje trajajočo vojno, jih tudi nekaj 100 raket ne bo ustavilo, sploh pa so se v tem času naučili, kako skrivati in ohraniti svoje raketne sile. Mimogrede, kljub brutalni izraelski operaciji v Gazi, od tam na Izrael še vedno pogosto letijo rakete. Tiste rakete so sicer mnogo bolj preproste, kot jih premorejo drugi izraelski in ameriški nasprotniki v regiji, zato tudi ne povzročajo pretirane škode, razen da pustošijo zaloge streliva izraelske potizračne obrambe.
Priča smo vojni izčrpavanja in za to je treba kar nekaj potrpežljivosti. Nobene potrebe ni po spektakularnih akcijah, zadostujejo nenehni napadi z raketami in droni, ki recimo otežujejo ladijsko plovbo in s tem povzročajo gospodarsko škodo. Da bi to ZDA preprečile, bi morale izvesti kopensko operacijo, kar pa bi zahtevalo ogromne sile, nekaj, kar je po katastrofalnem izčrpavanju v Ukrajini skoraj nemogoče storiti. Tudi tam poteka vojna izčrpavanja, ki je dodobra izpraznila zahodna skladišča orožja.
Ljudje se premalo zavedajo, koliko nekega medsebojnega obstreljevanja in omejenih napadov je bilo v vsej regiji v zadnjem desetletju ali dveh. Palestina je dober primer, ampak tudi izraelski zračni napadi na cilje v Siriji kažejo na to, da vsak napad še ne pomeni večje vojne. Hezbolah tudi redno uničuje cilje na severu Izraela in izraelske oborožene sile napadajo cilje na jugu Libanona, a obe strani pazita, da vse skupaj ne eksplodira v pravo vojno. Očitno je, da tudi ZDA razmišljajo podobno, zaradi česar so njihovi napadi na nasprotnike v Siriji in Iraku, ki jih redno obstreljujejo z raketami in droni, omejeni. Bolj kot ne kaže na to, da bo tudi v Jemnu podobno. Toda, za Izrael in ZDA je tu problem, da je to postala neka nova normalnost. Če so prej oni sami izvajali občasne napade v Siriji, so zdaj ujeti v začaran krog napadov in povračilnih napadov, ki zahtevajo svojo ceno.
Mogoče je problem opazovalcev teh tragedij, da imajo pred seboj podobo tretje svetovne vojne, kot ponovitve druge svetovne vojne, le da v še večjem obsegu. Toda, mar v resnici ne živimo v času velike vojne, ki pa je omejena na nekaj bojišč in ki se vleče že leta in leta in bo trajala še zelo dolgo? To je svetovna vojna za prevlado, med globalnim hegemonom in vsemi njegovimi konkurenti.
Jinov svet 