Imamo novo afero. Mediji so ‘ugotovili’, da je ministrstvo za pravosodje preplačalo zapuščeno stavbo na obrobju Ljubljane, kamor namerava preseliti več sodišč.

N1:

Po tem, ko so kupoprodajno pogodbo že podpisali in že plačali skoraj osem milijonov evrov davkoplačevalskega denarja za stavbo za novo sodno palačo v Ljubljani, na ministrstvu za pravosodje šele zdaj preverjajo vse podrobnosti posla. Sodnemu cenilcu, ki ga je plačal prodajalec, so, kot pravijo, popolnoma zaupali. Ministrstvo bo cenilca kazensko ovadilo, posel pa že preverja tudi NPU. A kako je mogoče, da ministrstvo Dominike Švarc Pipan prav nič ni preverjalo samo?

Ob tem se ponuja zanimiva predstava. Ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan osebno preverja cenitev. Takoj zatem se odpravi na teren in sama premeri stavbo. Z vsem svojim znanjem bo seveda takoj opazila, če je kaj narobe.

No, ne.

Pustimo ob strani, ali gre v tej zgodbi res za kakšno nepravilnost. Kot je zdaj že stalnica, medijska histerija vodi do hitrih reakcij, ki pa utegnejo na koncu biti napačne. Mediji seveda cene za svoje poročanje ne bodo plačali, bo pa jo v tem primeru lahko ministrstvo.

Vprašajmo se nekaj drugega. Če gre za kaznivo dejanje, je res mogoče odgovornost za nevestno delo pripisati sami ministrici? To je namreč zanimivo vprašanje. Kdo je odgovoren? Zgodba tu postane bolj zapletena. Ministri seveda morajo organizirati delo na svojem ministrstvu, toda v večjih sistemih je jasno, da ne morejo sami nadzorovati vsega dogajanja. Potrebujejo sodelavce. Tu pride na vrsto kadrovska moč političnih strank, ki ministre postavljajo. Namreč, se lahko minister zanese na sodelavce, ki jih nasledi od prejšnjega ministra, ali pa je mogoče bolje, da se obda s kadri, ki jim lahko zaupa? V tej zgodbi je namreč jasno, da je na ministrstvu zagotovo kdo pristojen za vsaj površno preverjanje cenitve v primeru, ko gre za tako velik denar. Prav ta oseba, ob vsem zaupanju do sodno zapriseženih cenilcev, mora potem zagnati kolesje preverjanja in o tem tudi obvestiti svojega nadrejenega. Recimo, da v tem primeru tega ni pač ni bilo.

Zadnja leta smo priča neizkušenosti instant strank, ki večinoma nimajo dovolj kadrov, s katerimi bi lahko pokrile pomembna mesta. Sežejo le do samega vrha, vse spodaj pa ostaja nespremenjeno, tako da je čisto mogoče, da novi ministri vodijo bolj malo, prava moč pa leži pri neizvoljeni birokraciji spodaj. Še več, pogosto se instant stranke kar nekaj časa učijo vladati, ko pa se česa naučijo, že odletijo na smetišče politične zgodovine. To seveda ni pametno. Resna politična stranka bi morala že mnogo pred prevzemom oblasti imeti dovolj ljudi in dodelan program, tako da bi lahko s polno paro delala od prvega dne. Potem tudi reforme ne bi izostale.

Na žalost v tej državi nismo te sreče.