V svojem romanu iz leta 1972, za katerega je naslednje leto dobila prestižno nagrado Hugo, Ursula Le Guin piše o kolonizaciji in soočenju človeštva z inteligentno vrsto, ki je ne razume, jo pa brezobzirno izkorišča.

Človeštvo na planetu Athse, katerega kopno je povsem prekrito z gozdom, postavi kolonijo. Kolonisti sekajo drevesa in les pošiljajo na izčrpano Zemljo. Čisto logično in racionalno to seveda ni, saj bi kaj takšnega ob dolgotrajnih potovanjih čez kozmos bilo sila potratno, a imperializem pogosto ni čisto racionalen in ga poganja želja po širjenju in moči.

Planet Athse, ki ga Zemljani imenujejo Novi Tahiti, ni prazen. Tam živijo človeku sorodna, a manjša bitja, ki pa jih kolonisti zlorabljajo kot delovno silo in se pri tem ne ustavijo pred zapiranjem svojih sužnjev v delovna taborišča, posiljevanjem, celo umorom.

V kratkem romanu so vsega tri pomembne osebe. Ena izmed njih je stotnik Davidson, prototip samozavestnega, pravega moškega, ki mu nasilje ni tuje in ki verjame, da je pravi moški šele tisti, ki ubija. Na ženske gleda kot na razplodni material, svoje služabnike pa zaničljivo imenuje kričiji. Davidson je karikatura. Vsekakor je mogoče izredno negativen opis človeka kritizirati kot slabo literaturo, toda veste, ob vsem, kar preplavlja internet in kar se pojavlja v svetu politike, ne dvomim, da takšni površni, mačistični bedaki resnično obstajajo. Ljudje, ki verjamejo v svojo večvrednost in pripadnike drugih ras, v tem v pripadnike druge vrste, smatrajo za nekaj podobnega živalim. Hkrati gre za impresivno vero v svojo moč. Takšni ljudje mislijo, da če le hočejo, lahko premagajo vsakogar in jim pri tem največjo oviro predstavljajo pomehkuženi bedaki in izdajalci v svojih vrstah.

Takšen pomehkužen izdajalec je po Davidsonovem mnenju drugi človeški lik, Ray Ljubov, antropolog, ki si želi resnično razumeti prebivalce planeta. Tudi on je po svoje karikatura, le da v povsem drugo smer. Pa vendar bi tudi v resničnem svetu našli podobne ljudi.

Prebivalci planeta dolgo prenašajo nasilje in se upogibajo. Ne upirajo se, vdani v usodo opravljajo svoje delo. Dokler Davidson ne posili ene izmed žensk in njenega partnerja Selverja s tem privede do nasilne reakcije. Selver poskuša ubiti Davidsona, a mu ne uspe. Začne pa potem vsesplošni upor, ki se sprevrže v krvavo morijo in neverjetno divjaštvo. Kolonisti, ki jih je le nekaj tisoč, pri tem kljub svojemu orožju nimajo večjih možnosti proti milijonom nasprotnikov.

Lahko rečemo, da je tudi spopad orisan nekoliko preprosto in naivno. Le Guin bolj vidi ameriško vojno v Vietnamu in odnos med velesilo in gverilskim odporom kot si predstavlja razmerja moči med Zemljani, ki lahko potujejo med zvezdami in primitivno živečim ljudstvom brez laboratorijev, elektrarn, tovarn orožja. Res jih tudi kolonisti nimajo, je pa jasno, da bi tako napredno človeštvo izumilo mnogo bolj uničujoče orožje od navadnih pušk in pištol in zažigalnih sredstev.

Vendar pa bistvo ostaja razumljivo in ga je mogoče sprejeti. Spopad arogantnih in rasističnih kolonistov, ki ves planet smatrajo za teren izčrpavanja in načrtujejo svojo širitev, pri tem pa jim ni mar za tiste, ki so tam živeli prej. Nekam podobno Izraelcem in Palestincem, mar ne?

Kritiki opozarjajo, da so prebivalci planeta Athse prikazani pretirano miroljubno, dokler se jim ne utrga in to je upravičena kritika. Iz zgodovine vemo, da niso bili le Španci in Angleži tisti, ki so bili nasilni, ampak so tudi njihove žrtve posegale po barbarskih in okrutnih metodah. Prvobitni prebivalci Amerik so se veselo pobijali med seboj, dolgo preden je tja prišel beli človek. Pa vendar si spet upam trditi, da je takšen preprost prikaz še kako uporaben, ker nam daje bolj čisto sliko kolonializma in imperializma.

Daje nam še eno lekcijo. Prisiljeni v odpor prebivalci planeta Athse začnejo namerno ubijati, s tem pa spremenijo svoje bistvo. Postanejo podobni svojim nasprotnikom, za seboj pustijo dobo nedolžnosti.

Ursulo Le Guin zelo cenim. Všeč mi je njen slog pisanja, predvsem pa vprašanja, ki jih odpira. V Ime za svet je gozd nam predstavi celotno inteligentno vrsto s svojskim pogledom na svet in z zmožnostjo budnega sanjanja, mehanizma, preko katerega ureja svoje odnose. V tem delu bi si želel le nekoliko več kompleksnosti glavnih likov in celotnih družb, ki jih obravnava.