Utopiti

Kako utišati ali utopiti glasove, ki bi nam lahko škodili? Kako cenzurirati? V bistvu obstajata dva načina, ki sta si zelo različna.
Prvi način je večini poznan. To je način totalitarnih držav, ki so iz medijev ustvarile poslušne sužnje, ki vedno znova ponavaljajo edino ‘resnico.’ Tako je bilo v Sovjetski Zvezi, tako je še dandanes v Belorusiji in še kje drugje. Ponavljati eno in isto sporočilo in utišati opozicijo. Zavezati ali porezati jezike. Simfonija edine zveličavne resnice.
Toda, to ni pravilen način. Ne, sploh ne.

Dve sobi sta. V obeh je po dvajset ljudi. V eni jih pet poje vedno eno in isto pesem. Trudijo se, da so usklajeni. Zdaj pa nekdo izmed onih, ki bi naj bil tiho, na glas začne goniti svojo pesem. Kakšen škandal. Vsi slišijo to motnjo.

V drugi sobi je drugače. Tam se od dvajsetih kar desetim zdi, da imajo najlepši glas in da je njihovo sporočilo popolno. Vsi se derejo kot jesiharji, toda, med njimi sta dva najbolj glasna in njuno sporočilo se najbolj sliši. Čeprav vlada hrup je to del življenja in ne motnja.

Bolje je imeti družbo v kateri je vsem dovoljeno govoriti kar jim pač paše, pri tem pa nadzorovati nekaj glavnih medijev in skozi te pod pretvezo ‘kredibilnosti’ pošiljati preparirane informacije. Ljudje imajo občutek, da lahko povejo vse. Mogoče imajo celo občutek, da jih tudi vsi morajo poslušati. Kar jih ne. Če imamo neko državo v kateri se prosto širijo reportaže o letečih ladjah z drugih planetov in spet druge reportaže o reptilom podobnim bitjim, ki znajo spreminjati obliko in obvladujejo svet (ne, tukaj ne gre za mojo domišljijo, v takšne zadeve nekateri resnično verjamejo), potem je jasno, da če bo nek šibkejši časopis objavil resnično zgodbo o vladni zaroti, da ga bodo močnejši mediji, če so ti vladi naklonjeni (ali pa gospodarski eliti, ali vojski, ali komerkoli drugemu, ki ima moč), preprosto preglasili.

Nekako tako je tudi z vojno v Iraku. Že od vsega začetka je mogočna medijska mašinerija prala možgane Američanom in posledično sprala še nekaj evropskih glav. So pa že od začetka nekateri mediji govorili drugače. Toda, komu verjeti? Ljudje niso nevajeni razmišljati sami zase. Imajo službe, otroke, pse, tone skrbi; pridejo domov, utrujeni, in vklopijo tv in pričakujejo, da jim bo postreženo s koliko toliko resničnimi novicami. Mogoče slišijo še kakšne druge glasove, vendar se kot večina črednih živali (kar ljudje po večini smo) raje odločijo, da je bolje verjeti večini kot manjšini.

In tako bo tudi v primeru Irana. Človek bi menil, da se ljudje iz napak kaj naučijo. Vendar so na delu iste sile z istimi argumenti. Bodo uspeli?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s