Ingrid Betancourt

23. februarja 2002 so Ingrid Betancourt med njeno predsedniško kampanjo, potem ko so jo kolumbijske oblasti opozorile na nevarnost na področju polnem gverilske aktivnosti, ugrabili pripadniki skupine FARC. Po skoraj šestih letih je še vedno v rokah revolucionarne armade.

Ingrid Betancourt Pulecio je bila rojena 25. decembra v Bogoti, v Kolumbiji. Njena mama je bila Yolanda Paluc, nekdanja miss Kolumbije, ki je kasneje v kongresu zastopala revne soseske južne Bogote, njen oče pa Gabriel Betancourt, minister za izobraževanje pod vlado diktatorja Gustava Rojasa Pinile. Kasneje je postal diplomat in je služil kot ambasador v Franciji, kjer je Ingrid odraščala v družini polni pogovorov o politiki, človekovih pravicah in Kolumbiji. Šolala se je na Institut d’Etudes Politiques de Paris, na kateri se tradicionalno izobražuje francoska politična in diplomatska elita in koder jo je med drugimi učil tudi Dominique de Villepine, s katerim sta postala prijatelja. Po študiju pa se je poročila s francoskim diplomatom Fabriceem Delloyeem, po katerem si je pridobila francosko državljanstvo in s katerimi je imela dva otroka, Melanie in Lorenza.

Leta 1989 se je zaradi hude krize v kateri se je znašla država, vrnila v Kolumbijo. Čutila se je odgovorno biti s svojimi prijatelji, ne daleč proč in na varnem. Delala je na finančnem ministrstvu, potem pa vstopila v politiko. Po materi je dobila prepoznavnost v revnih soseskah Bogote in je bila leta 1994 izvoljena v predstavniški dom. Ustanovila je stranko zelenih (Partido Verde Oxigeno), se ločila od svojega francoskega moža in se poročila s Kolumbijcem. Leta 1998 je bila z največjim številom glasov od vseh kandidatov izvoljena v senat. Ukvarjala se je predvsem z bojem proti kriminalu in korupciji v državi v krempljih narkomafije. S tem si je nakopala veliko sovražnikov in zaradi groženj je svoja otroka poslala na Novo Zelandijo, da bi živela z bivšim možem.

Ingrid z izvodom svoje knjige Bes v srcu

Leta 2002 je kandidirala za predsednico. Kot je v intervjuju za Salon odgovorila na vprašanje, kako bi sama rešila problem povezav med politiko in narkomafijo:

S tem da bi zasledovala politike, ki služijo interesom trgovcev z mamili. Če storiš to, lahko počistiš sistem. Če imamo v Kolumbiji možnost poštenih volitev; če imamo sistem v katerem bodo volitve pregledne; če bodo uradniki, ki bodo preštevali glasove nevtralni in ne bodo služili osebnim interesom, potem bomo imeli kongres, ki bo predstavljal kolumbijsko ljudstvo. In če bodo predstavniki ljudstva, bomo lahko uveljavili reforme, ki jih dolgo časa nismo mogli – reforme v sodnem sistemu in v javni upravi.

V tistem času je prišlo do zloma mirovnih pogovorov med vlado predsednika Pastrane in Farki. Ti so februarja 2002 ugrabili letalo na katerem je bil tudi en kongresnik, zaradi česar je predsednik napovedal konec pogajanj in vojaške operacije.

Revolucionarne oborožene sile Kolumbije – ljudske vojske (FARC) je nastala v letih 1964-66 kot oboroženo krilo kolumbijske komunistične partije. V osemdesetih se je gverilska skupina vključila v trgovanje z mamili, zaradi česar se je ločila od komunistične partije, a ji je po drugi strani prav to omogočilo pridobivanje denarja potrebnega za orožje. Ima od 9000 do 12000 članov in nadzoruje do 25% Kolumbijskega ozemlja. Kolumbijska vlada, ZDA in EU so jo označile za teroristično organizacijo.

Kljub opozorilom je Ingrid Betancourt med predsedniško kampanjo vztrajala pri tem, da obišče demilitarizirano območje El Caugan in se v mestu San Vicente del Caugan sreča s Farki. S svojo direktorico kampanje, Claro Rojas, je pot nadaljevala kljub vojaški zapori in bojem na območju in kmalu padla v roke upornikov. Od tedaj ostaja ugrabljena. Njen mož je nadaljeval s kampanjo. Na koncu je dobila manj kot procent glasov.

Zaradi njenega francoskega državljanstva se je Francija vključila v pogajanja o njeni izpustitvi, a kljub vsem poizkusom ni prišlo do rešitve. Zelo aktiven je tudi novi predsednik Francije Nicolas Sarkozy.

Maja leta 2007 je iz ujetništva uspelo pobegniti policistu Jhonu Franku Pinchau, ki je potrdil, da je še živa in da je bila ujetnica v istem taborišču kot on. Povedal je, da je že petkrat poizkusila pobegniti, zaradi česar je bila hudo kaznovana. Veliko da se giblje, piše, posluša radio in izrezuje članke iz časopisov. Za AFP je povedal:

Ingrid je še vedno močna in enako odločena, da bo preživela, a je vseeno, ko jo je nekega dne zajela globoka žalost, strgala zvezek, v katerega sicer redno piše.

Novembra 2007 je kolumbijska vlada sporočila, da je ujela tri pripadnike urbane celice Farkov in zasegla posnetke in pisma številnih ugrabljenih. Med njimi je bil tudi posnetek Ingrid Betancourt, povrhu pa še pismo njeni materi, ki so ga brez kakršnekoli privolitve objavili številni mediji. To so bile prve slike po štirih letih.

Ingrid v ujetništvu

Nazadnje se je za njeno izpustitev pogajal venezuelski predsednik Hugo Chavez, ki uživa velik ugled med pripadniki Farkov, a je Kolumbijski predsednik Alvaro Uribe prekinil pogajanja, s čimer je povzročil diplomatski spor med državama. Kljub temu se širijo govorice, da bi naj bila izpustitev več ugrabljenih tik pred vrati. Kolumbijski uporniki bi naj venezuelskemu predsedniku predali tri ujetnike, med njimi Claro Rojas in njenega tri ali štiri leta starega sina, ki se ji je rodil v ujetništvu.

Viri:

Wikipedia
Mladina
Salon

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s