Lahko bi rekli, da je Otomanski imperij enega izmed svojih vrhuncev doživel leta 1572, leto dni po bitki pri Lepantu, ki jo radi imenujemo za zadnjo veliko pomorsko bitko v kateri so bile udeležene samo ladje na vesla. Res, bil je to velik pomorski poraz in krščanski svet je slavil zmago nad nevernim Turkom, toda že v enem letu so ti zgradili povsem novo floto, da je bilo, kakor nikdar ne bi izgubili svoje mornarice v uničujočem porazu. Bil je to dokaz o ogromni moči imperija, ki je lahko v izredno kratkem času nadomestil tudi največje izgube in bil je to čas, ko si je imperij lahko privoščil poraze in se je zdelo, da ne bo nikoli minil. Pa vendar je.

Težko je napovedovati propad imperijev in velikih sil. Otomani so na svetovnem odru v vlogi velike sile vztrajali stoletja. Leta 1689 so doživeli poraz pred zidovi Dunaja, mnogo hujši poraz od tistega, ko je mogočni Sulejman s svojo gromozansko armado prodrl skozi nekoč cvetočo Madžarsko in doživel neuspeh pred mestom ob Donavi. Pa vendar je imperij vztrajal kljub vsem porazom, kljub notranjemu razpadu in dekadenci, dokler ga šele prva svetovna vojna ni odplaknila na smetišče zgodovine. Zdelo se bi, da bi ob vseh svojih notranjih težavah in vedno močnejši konkurenci proti zahodu in severu moral izginiti že mnogo prej. Velike sile so, tako se zdi, mnogo bolj trdožive, kot je ob posameznih krizah videti na prvi pogled.

Poglejmo si Rusijo, to naslednico Sovjetske Zveze, ki so ji še pred desetletjem napovedovali potop. Zdelo se je tako, kakor da bo največja država sveta zdaj zdaj razpadla. Gospodarstvo je drvelo v propad, kriminal je bil vseprisoten, prebivalstvo je trpelo revščino in se krčilo, vojna v Čečeniji je bila izgubljena, dolgovi so se kopičili. Imenovali so to Rusijo nekateri ‘modreci’ za bolnika Evrope, kakor so nekoč prej že radi imenovali Otomanski imperij. Izkazalo pa se je, da so bile njihove osmrtnice malo prezgodnje in Rusija leta 2008 znova ponosno stopa na svetovni oder in si išče svoj prostor pod soncem. Ne samo, da gospodarstvo raste, tudi Čečenija je znova trdno v njenem objemu in Gruzija po kratki vojni vržena v prah, vpliv v svetu se je povečal, zdi se celo, da se bo v naslednjih letih končalo padanje prebivalstva. No, če smo pravični, so ti ‘modreci’ prej kot poštene analize stanja,  predstavljali svoje želje. Želje po svetu, v katerem bi bila vsa moč združena v nekaj zahodnih državah in želje po svetu, v katerem bi ZDA bile prva in edina velika sila za vse večne čase.

Pa si poglejmo, kje so ZDA zdaj. Zadolžene, vpletene v dve vojni, ki ju ne morejo več zmagati razen z izjemno brutalnostjo, osovražene, sredi gospodarske krize, ki se utegne kmalu preleviti v čisto pravo recesijo. V nekaj letih, oziroma, točno v osmih letih Busheve vladavine, so ZDA zdrknile s položaja edine velike sile in zdaj se morajo soočati s svojimi lastnimi omejitvami. Seveda, teh omejitev ameriške politične elite še nočejo priznati, ampak vsem ki realno gledajo na razmere v svetu je jasno, da obstojijo jasne meje, do katerih še seže ameriška moč.

Že dolgo časa mnogi napovedujejo zaton ali celo propad ZDA. Pri tem je potrebno ostati na realnih tleh. Da, svet se spreminja, da, imamo več centrov moči in sistem velikih sil namesto sistema z enim samim centrom. Da, gospodarska kriza bo po vojaški katastrofi vojne proti terorizmu zlomila še en simbol ameriške premoči v svetu. Toda, po drugi strani govorimo o državi, ki se razprostira na skoraj deset milijonih kvadratnih kilometrov in ki ima čez 300 milijonov prebivalcev, ki premore delujoče institucije z dolgo tradicijo ter ogromen rezervoar produktivne in izobražene delovne sile. Govorimo o državi, ki lahko preživi mnogo hujše stvari kot poraze v vojnah daleč proč od svojih meja ali gospodarsko krizo, ki se vleče nekaj let. Status ZDA v mednarodni areni se spreminja, a ZDA ostajajo velika sila. Tako bo še zelo dolgo, čeprav se bo nekaterim na čase dozdevalo, da je konec blizu.

Morebiti bomo v prihodnjih letih doživeli umik ZDA z mnogih področij sveta, koder so zdaj še zasidrane. Preženejo jih lahko njihovi tekmeci, Kitajci, Rusi, Indijci, ki razpolagajo z vedno več sredstvi in so doma v svojih regijah, medtem ko so Američani daleč, odženejo jih lahko razmere doma, ki ne bodo več dovoljevale zapravljanja milijard za tuje vojaške pustolovščine in stotine vojaških oporišč, medtem ko bo doma potrebno obnavljati ceste in železnice, vlagati v jedrske elektrarne in pomagati milijonom revnim. To ne pomeni zatona, temveč le prilagoditev novi realnosti.

Če bi lahko napovedovali prihodnost, morebiti kakšnih trideset let naprej, in takšne napovedi so po večini vedno napačne, bi bržkone videli svet v katerem ogromno vlogo igra Kitajska, pa prevlado Rusije na področjih nekdanje Sovjetske Zveze, tudi okrepljeni Indijo in Brazilijo ter Japonsko z mnogo večjimi oboroženimi silami, kot jih imajo zdaj. Videli pa bi tudi ZDA kot eno izmed vodilnih sil, ki ji na mnogih področjih ni zmožna konkurirati nobena druga velika sila sama.

Če bodo ZDA kdaj propadle in izgubile status pomembnega svetovnega igralca, to skoraj zagotovo ne bo v naslednjih desetletjih zato je o zatonu ZDA še prezgodaj govoriti. Kakor drugi veliki imperiji, tudi tega čaka dolgo obdobje počasnega propadanja, ko ogromna moč še preprečuje dokončni razpad, a ne zmore ustaviti potrpežljivega delovanja časa, ki počasi okruši še tako velike človeške storitve, tudi mogočne sile, ki si domišljajo, da so večne.