Propad ali preživetje majhnih

Zadnje dni zahodno kitajsko provinco Xinjiang pretresajo hudi nemiri. Zgodba je zelo podobna tibetanski,s tem da Ujguri, muslimansko prebivalstvo te pokrajine, nimajo Dalaj Lame, da bi po svetu širil njihovo zgodbo. V obeh primerih se maloštevilni skupnosti borita za obstanek v razvijajoči se Kitajski, ki na ozemlje, ki jim zgodovinsko ne pripada, gleda kot na še neosvojeno ozemlje. Tega kaže razviti, hkrati pa v poplavi Han Kitajcev utopiti vsako možnost odcepitve.

Nekateri vidijo v nemirih, kakršni so se lansko leto razplamteli v Tibetu in letos v Xinjiangu, dokaz za šibkost kitajske vlade in nesmotrnost njenega početja. Policijska država da drvi v neizogiben poraz proti lokalnim skupnostim, ki ne bodo prenašale uničevanja njihove kulture. A temu ni tako. Namreč, centralna oblast dobro ve kaj dela in odpor je le šibek. Še nekaj desetletij podobnega pritiska in ne Tibet, ne Xinjiang, ne bosta več tibetanska ali ujgurska, pač pa povsem kitajska, nekdanje večine, pa se bodo spremenile v obrobne manjšine in te bo mogoče enostavno nadzorovati. Že zdaj je brez radikalnih sprememb v samem razmišljanju centralnih kitajskih oblast manjšinam v državi povsem nemogoče karkoli spremeniti in četudi se bo pojavil oborožen odpor, bo ta le omejen in povsem neučinkovit. Še celo več, za posledico bo imel še večji pritisk, ki za razliko od ameriških operacij proti terorizmu ne bo prišel v obliki okupacijskih vojsk, pač pa vedno večjega priseljevanja centralnim oblastem lojalnega prebivalstva.

To kar se dogaja na Kitajskem, seveda ni nič posebej novega. Tudi druge, zdaj velike nacionalne države, so rasle na podoben način. Uničevale so notranje razlike, vsiljevale skupen jezik in kulturo, ustvarjale en sam narod, podložen vsakokratnemu vladarju ali vladarjem. Države pač potrebujejo nekaj, kar jih notranje povezuje, sicer razletijo na majhne kosce ob prvi resnejši krizi, po drugi strani pa je zelo težko obvladovati državo, v kateri se iskri od notranjih nasprotij. Na nek način je tako ustvarjanje enega naroda, kjer jih je prej bilo več, pot v mir, saj onemogoča plemenske spopade za ozemlje in resurse. Plemenske zato, ker lahko vojne med nacionalnimi državami resnično primerjamo spopadom primitivnih plemen za ta ali oni košček zemlje. Na žalost je tega še vedno veliko in norost, ki izhaja iz takšnega razmišljanja, lahko sami vidimo v odnosih med Slovenijo in Hrvaško.

Pomislimo lahko na tem mestu, da je v zgodovini obstajala želja, da se vsi južni Slovani stopijo v nek nov narod. S tem bi izginili tudi Slovenci. No, Slovenci so kljub izgubi velikega dela svojega nacionalnega ozemlja v zgodovini dokazali, da so še kar trdoživi in iz teh zamisli ni bilo nič, čeprav se med nami na žalost še vedno najdejo nekateri, ki menijo da je srbohrvaščina imperialen jezik in se glupirajo, češ da ne znajo slovensko. Še celo iz Srbov in Hrvatov ni bilo možno ustvariti enega naroda, pa lahko trdimo, da temu ni botrovala samo razlika v religiji. Po drugi strani so bili očitno Nemci bolj uspešni pri širjenju na prej slovanska območja. Iz tega lahko povlečemo nauk, da majhne skupnosti lahko preživijo pritiske po asimilaciji, lahko pa tem pritiskom tudi podležejo. Odvisno od moči tistih, ki jih hočejo zbrisati z obličja zemlje in od njihovega karakterja.

Če je mogoče trditi, da razlike med narodi povzročajo trenja, pa ne moremo mimo tega, da vsaka majhna skupnost različna od svojih sosedov, prispeva k raznolikosti. In potem, zakaj bi se moral posameznik v imenu enotnosti odreči svojemu jeziku, svoji kulturi, svoji veri, svojemu občutku pripadnosti? To vprašanje ni pomembno samo za Kitajsko, pomembno je tudi za EU, ki se bo prej ali slej spet morala soočiti z notranjimi delitvami, pomembno je tudi za ZDA, ki so delovale kot talilni lonec in se s tem izognile notranji drobitvi, čeprav zadnje čase velik pritisk priseljencev iz j. Amerike kaže na spreminjanje narave celotnega južnega dela ZDA, kar bi v prihodnosti lahko vodilo do odcepitvenih teženj.Pomembno je to vprašanje tudi za samo strukturo političnega sistema, saj s priznavanjem različnosti ne moremo imeti centralizirane države, pač pa več bolj ali manj avtonomnih področij.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s