Potemkinove vasi in odnos do Rusije

Mnogim je znan izraz Potemkinova vas, ki simbolizira lažno fasado, za katero ni ničesar, ali pa se tam skrivata beda in revščina. Priročne besede pač, s katerimi se da opisovati prevare, s katerimi mnogi režimi predstavljajo svoje neobstoječe dosežke naivnim obiskovalcem, tujim politikom ali celo svojemu prebivalstvu. Še vedno pa se Potemkinove vasi v obraz meče ruskim oblastem, kadarkoli hočejo svojo državo prikazati v boljši luči, kot je to dovoljeno za nekdanjega glavnega nasprotnika zahodnih sil v hladni vojni in zdajšnjega nekooperativnega partnerja, ki noče priznati svojega pravega mesta v svetu, to se pravi ponižnosti pred ameriškimi gospodarji.

A tukaj se skriva ena prav komična zadeva, ki kaže na nepoznavanje ruske zgodovine in na to, kako smo v resnici naučeni, da ob določenih besedah vidimo točno določene slike. Priznam, tudi sam sem ob omembi Grigorija Potemkina vedno videl samo stene hiš ob potovanju velike Katarine na poti proti jugu, v resnici eno veliko prevaro. Dokler nisem slučajno naletel na zapis, v katerem se je avtor norčeval ravno iz tega neznanja in sem začel stvari malo raziskovati. Izkazalo se je, da je bil Potemkin kljub svojim nekaterim slabostim, genialen državnik in vojskovodja in da zgodba o lažnih vaseh ni čisto resnična.

Leta 1739 je bil rojen v družino oficirja v majhni vasici blizu Smolenska in ker je bila njegova družina prerevna za tujega učitelja, kakor je bilo tedaj v modi, ga je poučeval kar vaški duhovnik. Že zgodaj je pokazal svojo nadarjenost. Leta 1756 je vstopil na moskovsko univerzo, a so ga po štirih letih izključili zaradi lenobe in izostankov od pouka. Zatem se je pridružil vojski in tukaj se je začel njegov vzpon. Leta 1762 je sodeloval pri prevzemu oblasti, ko se je Katarina II. znebila slaboumnega Petra III. in kmalu je bil zato nagrajen Tri tedne po Petrovi smrti je bil povišan, dobil pa je tudi posest s tristo moškimi tlačani, nikakor zadnje darilo, ki ga je dobil od carice.

V rusko-turški vojni v letih 1768-1774 se je izkazal kot odličen in pogumen vojak, s čimer si je prislužil dodatno napredovanje in hvalo Katarine, kmalu pa tudi njeno ljubezen, s čimer je po letu 1774 postal najmočnejši mož Rusije. A Potemkin ni bil samo dober vojak, kmalu se je izkazal tudi za sposobnega državnika, saj je za nalogo dobil razvoj novih ozemelj, ki jih je po zmagi v vojni in sporazumu dobila Rusija. Zmaga je namreč s seboj prinesla dostop do Črnega Morja in veliko redko poseljeno območje, ki ga je do tedaj nadziral Otomanski imperij. Ustanovil je kar nekaj mest in vzpostavil rusko črnomorsko floto, njegov največji triumf pa je prišel po priključitvi Krima leta 1783. Katarina Velika je na potovanje na Krim leta 1787 vzela ogromno spremstvo, med njimi tudi avstrijskega cesarja Jožefa II.

Potovanje, ki se je začelo 18. januarja 1787 v Sankt Peterburgu, je bilo mogočen sprevod 14 večjih in 184 manjših sani, ob vsej poti pa so goreli ognji, ki jih je dal zakuriti Potemkin, da so osvetljevali pot. Do devetega februarja so prispeli v Kijev, kjer so ostali tri mesece, naprej pa so se odpravili po reki in to v sedmih bogato opremljenih galejah, ki so jih pripeljale do novega pristanišča v Sevastopolu, kjer si je Katarina Velika lahko ogledala svojo novo črnomorsko floto. Sevastopol ni bilo edino novo mesto, ki ga je dal ustanoviti Potemkin v svojem kolonizacijskem podvigu, pač pa je bilo teh mest kar nekaj in pri svojih naporih ni varčeval ne s sredstvi, ne z ljudmi. Kot je zapisal francoski ambasador Louis Philippe de Segur, še en udeleženec velikega potovanja v južnoukrajinske stepe:

Zdelo se nam je prav neverjetno, kako je princ Potemkin, osemsto lig proč od prestolnice in v deželi tako nedavno osvojeni, lahko v dveh letih našel sredstva za takšno gradnjo, zgradil mesto, zbral floto, postavil trdnjave in zbral skupaj toliko prebivalcev.

Prav ta čudež vsega štiri leta po priključitvi Krima Rusiji, je za mnoge bil tako neverjeten, da so menili, da je pri potovanju šlo za veliko prevaro. Res za časa potovanja Katarine Velike na Krim mnoga izmed mest, ki so jih videli, še niso bila do konca izgrajena, a bila so del velike kolonizacije novih osvojenih področij in neverjeten napredek carske Rusije proti jugu, saj si je ta lahko v novi vojni s Turčijo pomagala z novo floto in leta 1788 dosegla dve pomorski zmagi.

Grigorij Potemkin je bil gotovo velik mož, a njegovo ime je povezano s podobo prevare, kasneje uporabljene predvsem pri opisovanju tujih obiskov v Sovjetski Zvezi, pa še kje drugje. Na žalost se vse prevečkrat zanašamo na površne razlage preteklosti in potem te razlage uporabljamo za pojasnjevanje sedanjosti, ko bi v resnici morali vložiti nekaj več časa in energije v iskanje prave resnice. Potemkin je bil zanimiv človek z dobrimi in slabimi lastnostmi in kot takšnega bi ga morali vzeti. Za pogled na sodobno Rusijo pa je ta zgodba zelo pomembna, ker nam kaže na omejitve našega znanja, saj smo tudi soočeni z zelo enostranskim predstavljanjem tako zgodovine, kot sedanjosti največje države na svetu, izobraževati se pa skoraj ne moremo, ker imamo (v Sloveniji sploh) na voljo le omejeno količino del, pa še ta so v stilu pisanj Ane Politkovske, medtem ko ima večina novinarjev zavoljo takšnih ali drugačnih razlogov do države in predvsem njene oblasti izredno negativen pristop.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s