Twitter – zmagoslavje hitrosti in neumnosti

Postali smo obsedeni s hitrostjo. Vse moramo imeti takoj, zdaj, potrpežljivost ni več vrlina, ampak slabost šibkih ljudi. Niti ni več poglobljeno premišljevanje ali analiza nekaj, s čimer bi se šlo hvaliti. Ne, delovati je potrebno impulzivno. Tako nekako bi lahko opisali ne le stanje moderne družbe, ampak tudi način delovanja medijev. Veliko je k temu pripomogel splet.

Kje so že časi, ko so ljudje na novice čakali po nekaj dni? Kje časi, ko se je šele rodil CNN in se je dalo novičarstvo prodajati za vsakdanji kruh? Zdaj smo v časih, ko se mediji zdijo zaostali, če v nekaj minutah ne poročajo o tem, kar se dogaja na drugem koncu sveta. Imamo jih za počasne, če ne reagirajo takoj, ko dobijo prvo informacijo, da se godi nekaj pomembnega. Saj, če ne bodo poročali oni, se bo gotovo na spletu našel nekdo, ki bo. Primer smrti Michaela Jacksona je zelo poučen. Kot piše Domen Savič na svojem blogu:

Človek umre. Kam boš najprej pogledal? Na Twitter, kjer boš dobil samo en stavek in mogoče povezavo do medija, ki si je upal objaviti takrat še nepreverjeno informacijo? Na bloge, ki bodo v večini primerov povzemali Twitter? Ali v klasične medije, ki bodo povzemali vse, kar je bilo objavljeno, preden so oni prišli na vrsto?

Vsi radi izvemo, kaj se godi po svetu takoj ko je to le možno. A hkrati bi radi izvedeli tudi resnico, radi bi imeli servirane dobre analize. Zdaj se pa zdi, da nam vlada twitter. Twitter je sicer gotovo ena najbolj neumnih pogruntavščin na spletu, saj se v tistih nekaj besedah ne da povedati nič konkretnega in se podobno kot pri rumenem tisku igra na mastne naslove. Saj veste, veliko rumenih časopisov ima ogromne naslove, velike fotografije in zelo malo teksta. No, če smo pošteni, se je to rumenilo zavleklo povsod in zdaj smo v situaciji, ko je potrebno že prav iskati kvalitetne vsebine. Tisti, ki bi nam naj te kvalitetne vsebine posredovali, se soočajo z neusmiljeno konkurenco in če hočejo preživeti v vedno bolj bebavem svetu, morajo posnemati uspešne in uspešni so pač tisti, ki proizvajajo ogromno seksa, nasilja, grmečih naslovov in kratkih tekstov. Twitter pač. Ne bi čudilo, če bo čez kakšno desetletje povprečni um omagal že pri sto besed dolgem tekstu. Bog ve, da jih že zdaj večina ne zmore prebrati cele kolumne, ker je to pač preveč dolgočasno.

Potem, ko nam je splet prinesel možnost izražanja svojega mnenja in odkrivanja novih svetov, smo pričakovali pozitiven korak naprej, torej k večji obveščenosti prebivalstva in k večji aktivnosti posameznikov na vseh področjih. Če se bodo ljudje trudili izražati svoja mnenja, se bodo morali potruditi ta tudi podkrepiti s kakšnim dejstvom ali dvema, je šlo razmišljanje. V svetu nadzorovanih medijev, ki ne smejo poročati proti interesom njihovih lastnikov, je bil to svež veter. Na žalost pa ni prišlo čisto tako. Res se je povsod našlo nekaj ljudi pripravljenih pisati o katerikoli temi že, a za večino so blogi, forumi in kar je podobnega bili le modna muha, v katero ne gre investirati preveč napora. Če že, potem jim je glavno gonilo postala priljubljenost in tako je tudi blogosfera skoraj povsem porumenela.

Nemiri po volitvah v Iranu in še prej v Moldaviji, so nam prinesli še eno spoznanje o naravi spletnega aktivizma:

A dogodki v Moldaviji nam kažejo, da je splet mogoče uporabljati kot podaljšek, recimo jim imperialnih medijev, preko katerih že tako gre večina novic, ki jih potem manjši samo povzemajo. Splet vedno bolj postaja samo dvorana odmevov, kjer se ponavlja že stokrat slišane trditve. Prava alternativa se pri tem preprosto razgubi in v vsem hrupu je še težje priti do resnice.

Tudi politično je splet mogoče zlorabljati. Na prvi pogled se zdi, da s svobodnim izražanjem do izraza pride prava ‘temperatura’ množic, a po drugi strani lahko posamezne organizacije v svet mečejo ogromno ali nepreverjenih, ali pa povsem lažnih informacij, pri tem pa jim pomagajo vojske plačanih spletnih bojevnikov, ki potem širijo njihovo plat medalje, tako da ni mogoče vedeti, kaj večina ljudi v resnici misli. Na tak način so goreči privrženci kandidature republikanskega kandidata za predsednika ZDA, Rona Paula, v mesecih pred volitvami kazali svojo prisotnost, kjer se je le dalo in posledično je veliko spletnih anket kazalo na ogromno priljubljenost njihovega kandidata, kasneje pa so volitve pokazale, da te podpore v realnem svetu sploh ni.

V popolnem svetu bi avtorji blogov v svet širili kvalitetne vsebine in občinstvo bi jih nagrajevalo za njihov trud. Enako bi se obnašali vsi mediji in namesto norega lova na velike zgodbe, ki jih je treba objaviti čim prej, bi ostal le lov na velike zgodbe, ki jih je treba predstaviti tako, da bo čim več ljudi izvedelo vse kar je potrebno o določenem problemu, s tem pa se bi povečala ozaveščenost prebivalstva. . V popolnem svetu seveda ne živimo in tako neizbežno prihaja čas, ko se bomo morali soočiti s kruto resnico, to je, da obstajajo mediji za mase in mediji za elite in da je med tema dvema slojema vedno večji prepad.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s