Ko gre za Turčijo in njeno vlogo v regiji, se pojavljata dve mnenji o njeni primernosti biti ali ne biti vzor državam, ki se zdaj otresajo svojih diktatur. Ti dve nasprotujoči si mnenji je mogoče skoraj vedno povezati z naklonjenostjo turški zunanji politiki. Tisti, ki so razočarani ali jezni, da Turčija že nekaj let več noče igrati vloge ponižnega psička ameriške diplomacije, so seveda zaskrbljeni ali odprto trdijo, da Ankara nima kaj ponuditi regiji. Drugi, nekateri Turki in tisti, ki na državo gledajo bolj pozitivno, po drugi strani menijo, da bi turški model lahko deloval tudi v Egiptu, Tuniziji, Jemnu…

Kakšen je ta turški model, ki ga omenjajo? Ob prisotnosti islamističnih struj, ki imajo svojo vlogo ob prevratih na Bližnjem Vzhodu in Severni Afriki, se porajajo strahovi, da bodo te države padle v roke fundamentalistom. Torej, da gre za ponovitev dogodkov leta 1979 v Iranu in za vzpostavljanje islamskih republik, ki bodo sovražno nastrojene do zahoda in bodo uveljavile nek nazadnjaški politični sistem. Turški model ni nič drugega kot neka umirjena islamistična stranka, ki na oblasti ne dela na tem, da bi uvedla islamsko republiko, ampak se obnaša podobno kot razne krščanske stranke po Evropi, torej da ohranja demokracijo. Turška AKP v teh letih vladanja res ni storila nič takšnega, da bi lahko rekli, da je bolj protidemokratično usmerjena kot razne od vojske podprte sekularne vlade pred njo, čeprav določeni problemi seveda so.

Če to prenesemo recimo na Egipt, se Muslimanska bratovščina spremeni v umirjeno politično stranko, ki res promovira bolj islamske vrednote, a se zaveda svojih meja in nima namena iz politične arene preganjati drugih političnih strank, če ji enkrat uspe prevzeti oblast. Potem, seveda, ko enkrat izgubi volitve, se preseli v opozicijo. To je tisti idealen scenarij ob upoštevanju realnosti na terenu, torej da močna islamska struja vendarle obstaja in jo je nekako treba vključiti v politične procese. Strah, da se takšna struja povampiri in prevzame državo, seveda tudi ni iz trte zvit, a je tukaj potrebno vseeno tvegati. Namreč, alternativa je nek model, v katerem mora vojska igrati varuha sekularizma in je kljub priseganju na demokratičnost vsaj nekaj elementov policijske države. Nekdo pač mora preganjati nezaželene elemente.

Takšne sekularne diktature smo v preteklosti imeli priložnost spoznati od Egipta do Iraka. Čeprav ne brez koristnosti, so imele svoje zelo temne strani.

Četudi je Turčija muslimanska država in v neposredni bližini držav, ki bi naj v njej videle vzgled, to še ne pomeni, da je mogoče turški model kar preprosto preslikati. Namreč, videti moramo tudi številne razlike in Turčija ima za seboj desetletja neke v modernizacijo usmerjene politike, ki jo je vodila tudi želja postati članica EU, ali vsaj postati tako napredna, kot marsikatera članica (v sedanjosti to seveda izključuje kakšno Bolgarijo ali Romunijo, ki sta težko vzgled, prej sol na rano turškim željam po vstopu v EU), zaradi česar je tudi doživela nek napredek. Po drugi strani Egipt takšnih pritiskov ni imel.

Izvažanje turškega modela ima nekaj povezave tudi s turško zunanjo politiko. Res je, da ga pogosto omenjajo ljudje, ki s to nimajo neposrednega stika in samo iščejo nove modele delovanja, medtem ko se staro ruši, vendar pa je za turški položaj v regiji zelo pomembno, da lahko deluje kot vzor. Namreč, Turčija ima pod stranko AKP in predvsem njenim zunanjim ministrom Davutoglujem, dodelano zunanjo politiko, ki stremi k stvaritvi nekega neo otomanskega prostora. Ne imperija, ampak prostora, v katerem lahko Turčija uspeva in se krepi, v katerem je središče trgovine in hkrati most med vzhodom in zahodom. Še najbolje to ponazarja politika nič problemov s sosedami in v regiji, ki seveda vedno ne uspeva. Prav izraelsko palestinski konflikt in turška epizodna vloga v njem, ko je na Mavi Marmari pod streli izraelskih vojakov umrlo nekaj Turkov, kaže na to, da je politika nič problemov v tej regiji skoraj misija nemogoče, a to ne pomeni, da nima dobrodejnih učinkov. Tako za Turčijo, kot tudi za druge.

Jasno je, da je za mnoge takšna zunanja politika nezaželena. Ne le za nekdanje podložnike mogočnega imperija, tudi za tako imenovane turške zaveznike, predvsem ZDA, je to grozeča prikazen, ki lahko zmanjša njihov vpliv. Po zaostritvi odnosov z Izraelom, turškim iskanjem rešitev v zvezi z iranskim jedrskim programom in na splošno po neodvisni zunanji politiki, mnogi v ZDA na Turčijo gledajo ali kot na nezanesljivega zaveznika, ali celo kot na nasprotnico. Turčija v središču širšega prostora, v katerem igra glavno vlogo, ni nekaj, kar bi podprli.

Na tem mestu se lahko vrnemo k turškemu modelu, ki postane talec takšnih premišljanj.