Pišem en malo daljši prispevek za Razglede o protestih okoli četrt milijona ljudi v Londonu, ki se ne strinjajo z varčevalnimi ukrepi vlade. Ta skuša čim hitreje uravnotežiti proračun. Do leta 2015 naj bi z zdajšnjega primanjkljaja okoli 10% BDP-ja prišli iz rdečih številk. Nekaj, kar se lepo sliši, a v resničnem življenju ni ne lepo, ne preprosto.

Namreč, nekje je treba varčevati in to ostro in v Veliki Britaniji bi to lahko pomenilo 300000 manj zaposlenih v javnem sektorju, 50000 manj v zdravstvu. Da bo zaradi tega zdravstvo slabše, verjetno ni treba razlagati. Po drugi strani je vprašanje, če ne bo prav tako ostro varčevanje znižalo gospodarsko rast.

Kakorkoli, ob branju britanskih medijev mi je postalo hitro jasno, da se večinoma sploh ne ubadajo z argumenti za ali proti varčevanju, ampak raje pozornost posvečajo nasilju nekaj sto ljudi, ki bi naj po enih poročilih bili anarhisti, po drugih pa navadni kriminalci. Kaj so, je potem že vprašanje. Čisto jasno je, da podporniki varčevanja vsako razbito okno na veliko poudarjajo, da se jim ne bi bilo treba pogovarjati o čem bolj pametnem. Najlažje se je hudovati nad brezdelneži, ki samo uničujejo, alternative pa ne ponujajo. Seveda, tega kar ponujajo za alternativo,  namenoma ne omenjajo in tako nam ostane priokus, da alternative v resnici ni. Spet korak k apatičnosti ljudi, ki se sprijaznijo spet z enim krčenjem svojih pravic in si mislijo, da bodo že zmogli in na koncu ne bo tako hudo.

Mediji seveda imajo svoje lastnike in vedno se je dobro vprašati, kaj pa lastnik tega in tega časopisa hoče in to potem tudi pojasni, zakaj je v ospredju nasilje. No, mirni protesti se tudi ne prodajajo tako dobro kot slike uničenja. Prav zato je vsak rumeni časopis poln nasilja in seksa in bizarnih zgodb. Ker se to prodaja.

Velika Britanija utegne videti še kar nekaj protestov in od tega kakšnega še mnogo bolj vročega, kot smo jim bili priča do zdaj. Država je v slabem stanju in nekaj je treba narediti: o tem se strinjajo prav vsi. Ne strinjajo se le o tem, kaj je treba narediti. Vsak bi pač raje videl, da bi krčili pri drugih, ker se mu njegov obstoj in njegovo polje delovanja zdi bolj pomembno, kot drugi. Pri tem bi bilo dobro, če bi mediji skušali čim bolje predstaviti prave vzroke krize in mnenja vseh vpletenih v tej  igri. Namreč, tako kot je, se samo širi dodatna jeza in sovraštvo, razumevanja pa je bolj malo. Ob včerajšnjih dogodkih v Londonu lahko lepo vidimo, kako del britanske javnosti proteste podpira, drugi pa vidi samo nerazumno norenje ljudi, ki pojma nimajo o gospodarstvu in bi jih bilo najbolje razgnati z vodnimi topovi.

Nekako tako kot v Egiptu. Kako se je tisto izteklo, smo videli.