Deseta obletnica začetka vojne v Iraku

Pred desetletjem se je v Iraku, po letih brutalnih sankcij, začela vojna. S silovitimi eksplozijami shock and awe strategije, ki bi naj zlomila pogum Iračanom, se je v resnici začel zaton ameriške vojaške in gospodarske prevlade, kajti na koncu  so Američani dobili dolgotrajni spopad, ki je stal več v denarju in prestižu, kot v izgubah življenj vojakov in ki je pokazal na vso nemoč preobrazbe držav v zanesljive zaveznike s pomočjo vojaške sile.

Zdaj, leta 2013, je Irak še vedno kaotična država, ki ji ne vlada ne diktator, ne terorist, a tudi ameriški zaveznik ne. Američanom je z uvajanjem demokracije uspelo do oblasti pripeljati šiitsko večino in trenutni vladarji v Bagdadu so v prijateljskih odnosih s svojimi vzhodnimi sosedi v islamski republiki. V vojni za Irak je zmagal Iran. Seveda bi bilo naivno trditi, da je primarni ameriški cilj v Iraku bil vzpostavitev svobodne, demokratične in uspešne države. To, da ni šlo za lov za teroristi ali za orožjem za množično uničevanje,  je jasno vsakomur. Skrajneži so se v Iraku namnožili po padcu brutalne diktature Sadama Husseina, orožje za množično uničevanje je bilo samo propagandna pretveza za vojno.

Lahko pa rečemo, da so Američani v Iraku zagotovo hoteli ustvariti prijateljsko državo in oporišče za nadzor nad celotno regijo. To jim ni najbolj uspelo, kakor kaže  da bo v še eni vojni, v Afganistanu, kjer predsednik Hamid Karzai skrbi za napetosti. To seveda je poraz. Toliko sredstev, če verjamemo ameriškemu ekonomistu Stiglizu, čez 3 bilijone $, tako zelo poslabšan sloves v svetu in predvsem, toliko časa za njihove strateške konkurente v svetu, da se okrepijo brez opozicije, je več kot poraz, je geostrateška katastrofa. Če je nekaj ameriških podjetij pri vsem tem kaj zaslužilo, to za ZDA kot državo ni kakšen velik plus.

Ampak potem bi kdo rekel, da je vojna v Iraku le nakazala tista gibanja v svetu, ki bi se prej ali slej tako ali tako pokazala, torej, da ameriška gospodarska in vojaška moč počasi upada, medtem ko se drugi krepijo.

George Bush je zmago v Iraku razglasil že 1. maja 2003. Tedaj se je odpor šele komaj razplamtel. Američani so v naslednjih letih v državo pripeljali dodatne sile, da bi zlomili upornike. Vprašanje je, ali ni to le povečalo števila žrtev. Kakorkoli, na koncu Irak vendarle ni postal le ameriška kolonija, za kar je bržkone bil namenjen, počasi pa je tudi izginil z radarja medijev in javne pozornosti v ZDA.  Ves ta čas se je vojna nadaljevala, le da je spremenila svojo obliko. Rečemo lahko, da na nek način še vedno traja, ko se posamezne skupine v Iraku borijo za prevlado ali vsaj za svoje interese. Tako so samomorilski napadi še vedno pogosti, nekaj, kar lahko povežemo s prihodom skrajnežev po padcu diktature, skrajnežev, ki so se toliko kot proti tujim vojakom borili tudi proti notranjim sovražnikom.

Je pa res, da se, ko ni poročil o padlih ameriških vojakih in pozornosti svetovnih medijev, Irak zdi nepomemben. Kar seveda ni, ker leži na strateško pomembnem področju. In na koncu, nepomemben ni prebivalcem, ki se še vedno ne morejo veseliti mirne, delujoče in uspešne države.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s