Kaj je to normalna politična stranka?

Ni zabavno, kako vsak svoje vrednote, svoje poglede na svet, svoje načrte in tudi tiste poliitčne sile, ki jih podpira, razglasi za normalne, pri tem pa ne upošteva, da je okoli njega veliko ljudi, ki razmišljajo povsem drugače? Normalnost v politiki je izmuzljiv pojem, prav tako kot je to strokovnost. Nekdo, ki je za enega biser sposobnosti, je za drugega navaden tepec.

Dejan Steinbuch v Financah piše:

Ne potrebujemo torej nobene nove stranke na levici, pač pa normalno, generacijsko mlado in evropsko usmerjeno stranko, na čelu katere ne bi bil patološki narcis. Teh je v slovenski politiki že preveč.

Dileme o tem, ali Slovenija potrebuje novo stranko, torej ni. Če jo bodo osnovali pravi ljudje z idejami, čisto preteklostjo, če bodo pozorni na generacijski moment, potem je njen uspeh odvisen le od sposobnosti motiviranja prevladujoče pasivnega volilnega telesa. Na volišča bo namreč treba spraviti dve tretjini ljudi, ki imajo vsega dovolj, so naveličani politike, socialnih stisk, recesije in negativizma. Žal so ravno ti ljudje tisti, ko s svojo neaktivnostjo v bistvu omogočajo vse to, kar se nam dogaja.

Gre za isto zmotno razmišljanje, ki motivira nekatere pripadnike protestnega gibanja, ki verjamejo v delitev 1% proti 99%. Tudi oni sami sebe smatrajo za normalne sile, ki morajo le mobilizirati pasivno večino, ki nekje v sebi čuti enako, a nima volje, da bi karkoli storila.  Problem nastopi, ko se soočita Andrej Kurnik in Dejan Steinbuch in oba zatrdita, da tisto, kar ponujata za normalno, kot takšno smatra večina Slovencev, čeprav ponujata nasprotne vizije sveta.

Soočiti se moramo s tem, da nikoli, nikoli ne bo prišlo do tega, da bi velika večina državljanov razmišljala enako. Predstavniška demokracija to razdeljenost izraža v političnih strankah. Recimo v Sloveniji, je očitno, da to kar bi recimo ekonomski liberalci imenovali za normalno, ne more preseči 15% volilnega telesa in to, kar bi anarhisti imenovali za normalno, prav tako ne. Veliko je zgražanja, da se večina političnih strank premika proti neki sredini, ki je v Sloveniji recimo v primerjavi v ZDA zamaknjena bolj v levo, ampak to počenjo samo zato, ker so tam volilni glasovi. Če jih volilno telo ne bi nagrajevalo, tega ne bi počeli.

To, kar se  godi v slovenski politiki, v resnici ni čisto nič nenavadnega. Razdeljenost, ki je izražena v političnih strankah, boj za večino ali za čim večji delež glasov na volitvah, nagovarjanje tistih, ki celo imajo toliko energije, da gredo na volitve, apatija med mnogimi in  jezni klici tistih, ki se znajdejo v manjšini in tega ne prenašajo najbolje, to je prisotno povsod. Nikjer, ne v ZDA, ne v Veliki Britaniji, ne v Nemčiji, ni politične stranke, ki bi jo prav vsi imenovali za normalno pač pa je veliko prav primitivnega obkladanja z žaljivkami, bodisi v politiki sami, ali če je politična kultura višja, vsaj v medijih, ki so bolj privrženi eni ali drugi strani. Da, tudi mediji nikoli ne morejo biti ‘normalni’, ampak so lahko le privrženi točno določenim vrednotam, kar se potem kaže v tem, koga in kaj kritizirajo in koga in kaj hvalijo in čemu posvečajo več pozornosti in čemu manj.

Ne verjamete? Če imate lastnika časopisa, ki je socialno čuteč človek z liberalnimi vrednotami, bo ta lastnik poskrbel, da bo njegov časopis, vse v imenu pravičnega poročanja, usmerjen podobno kot on, le tu in tam bo morebiti za komični vložek pustil kakšno izjemo. In nič čudnega ne bo, če bodo novinarji takšnega časopisa vedno raztrgali ministra, ki bo predlagal nižanje pravic delavcem, nižanje davkov bogatim in drugega ministra, ki bo nasprotoval pravicam homoseksualcev. Kako bi vendar delovali drugače, če pa mislijo, da je normalno, da imajo homoseksualci čim več pravic in da se ščiti najrevnejše in davčno obremenjuje najbogatejše. Na drugi strani bo lastnik časopisa, ki bo ekonomsko liberalen, po drugi strani pa konservativec, ustvaril drugačen časopis, ki bo na kose trgal drugega ministra, ki bo hotel zagnati New Deal in obdavčiti bogate. Tudi tukaj bodo mislili, da so normalni oni, medtem ko je njihov nasprotnik v najboljšem primeru neumen, v najslabšem pa zlonameren.

Z razdeljenostjo se je treba sprijazniti, prisilno poenotenje namreč lahko vodi le v totalitarizem. Vem, da je v imenu manipulacije modro sebe razglašati za glas večine, če ne že celote, ampak kar mi potrebujemo, je priznanje političnih strank, da zagovarjajo točno določene interese in vrednote, s čimer se priznava razdeljenost prebivalstva in je potem tudi možno politične stranke med seboj razlikovati na političnem trgu, na katerem posamezniki kot volivci izbirajo produkt, ki jim je najbolj všeč.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s