2. januar je že drugo leto deloven dan. Slovensko gospodarstvo zaradi tega skokovito napreduje, milijoni dodatnih evrov se stekajo v proračun, konkurenčnost je zrasla, Slovenci pa so se naučili malo bolj delati. No, vsaj tako je  v sanjah tistih, ki zagovarjajo krčenje pravic delojemalcev, k čemur spada tudi manjšanje števila dela prostih dni.

Slovensko gospodarstvo zaradi enega praznika manj ne bo raslo hitreje, gre pa za le enega v naboru ukrepov, ki koristijo kapitalu. Manjšanje pravic zaposlenih, pritisk na minimalno plačo, na plačilo prehrane in prevoza, bolniške, manjšanje davčnih obremenitev, vse to bi naj pripomoglo k večjemu napredku. Opazite, kdo je tisti, ki je tarča vseh teh veselih ukrepov za zagon gospodarstva in povečanje profitov? Ne, niso to poslanci, ki jim drugega januarja ni treba delati, niso to lastniki in direktorji, ki lahko v službo pridejo, kadarkoli jim pač paše in gredo tudi, medtem ko bi svoje zaposlene najraje opremili s čipi, da jim ja ne bi tratili časa za kaj drugega, kot za delo, niso to vsi tisti super sposobni podjetniki, ki delajo po 16 ur dnevno in se hkrati hvalijo z delujočimi družinami in celim naborom hobijev. Ne, to je nižji sloj, nekdanji srednji sloj, poln delavcev in prodajalk in zaposlenih na avtorske pogodbe pa tudi nižjih uradnikov, ki se jih na nek čuden način meče v isti koš kot dobro plačane višje uradnike zaposlenih v kdo ve kakšnih nepotrebnih agencijah.

Ti ljudje morajo delati več, se vedno bolj odrekati, oni so tarča velikih sprememb, ki so se napovedovale že pred krizo, zdaj pa jih je prav zaradi krize lažje uveljevljati. To so žrtve fleksibilnega sveta, ki pomeni, da lahko vodilni kadri fleksibilno prihajajo in odhajajo v svoje podjetje ali državno ustanovo in si privoščijo, vse kar hočejo, zaposleni nižje pa morajo fleksibilno prihajati v službo točno ob sedmih ali osmih, če je tako treba, če pa je drugače pa ob kakšni drugi uri in Bog ne daj, da bi jim na koncu zmanjkalo pet minut pa četudi bi naredili vse, kar se od njih zahteva. Na žalost v Sloveniji še marsikje vlada takšna mentaliteta iz časov industrijske dobe.

Da, v družbi nenehno poteka razredni boj in preden se tega zavemo, bolje. To, kar koristi enim, ne koristi drugim in pravljice o tem, da se bo z bogatenjem enih le to prelivalo navzdol na nižje sloje, bi morali že zdavnaj spregledati. Razlike v družbi, ne le v slovenski, ki še ni zašla tako daleč, kot mnoge druge, so vedno večje. Z njimi prihaja tisto znano opravičevanje revščine večine in bogastva manjšine, češ da so bogati ustvarjalci delovnih mest, da so malodane tisti, ki edini delajo, medtem ko so revni, tudi zaposleni, ali nesposobni ali leni ali pa zahtevajo preveč in s tem prispevajo k svojemu nizkemu statusu. Če hočete, je to pravljica za bogate o podjetniku, ki trdi, da dela po 16 ur na dan, povrhu se še ukvarja z dobrodeljem, skrbi za svojo družino in je poln energije in je zato tudi bogato poplačan in o revnem delavcu, ki v osmih urah opravi za nekaj ur dela in je popolnoma nepomemben v delovanju podjetja, povrhu pa ni sposoben skrbeti za svojo družino in nikoli ne bi ničesar naredil za sočloveka.

Na žalost bo takšnih pripovedk  v prihodnje vedno več.