Kot sem že pisal, propaganda proti interesom ciljanih držav pogosto deluje tako, da se osredotoči na eno osebo, kateri potem prilepi vse najslabše. Da je Putin označen malodane za novega Stalina in da je vse, kar se zgodi v Rusiji, njegovo maslo, je tako povsem pričakovano. Spomnimo se le vsega, kar je letelo na bivšega voditelja ZRJ, Slobodana Miloševiča. Marsikaj je bilo res, vse pa tudi ne.

Če hočete, v Sloveniji lahko najdete podobno obsedenost na desnici z Milanom Kučanom, na levici pa z Janezom Janšo. Ena oseba pooseblja skupino, ki jo sovražimo. Vladimir Putin pooseblja Rusijo. Resnično, na koncu dneva gre namreč za interese držav in Rusija je v zahodnih prestolnicah še vedno konkurent, grožnja in ovira za večjo prevlado v svetu.

Toda v velikih državah, kakršna je Rusija, v politično gospodarskih sistemih, kakršen je ruski, ne more vse biti odvisno od enega človeka. Kakor je bil zdaj že vsemu svetu znani zakon, ki se je dotikal pravic istospolno usmerjenih, potrjen v ruski Dumi in je imel podporo v javnosti in ni bil le maslo zlobnega diktatorja, tako tudi dogodki na Krimu niso neka dobro premišljena zarota, ki si jo je kremeljski car zamislil, da bi povečal rusko ozemlje. Prej je ruski predsednik ujetnik dogodkov, ki so jih sprožili drugi. Težko je namreč verjeti, da je Putin bil tako premeten, da je čakal, kako bodo zahodni diplomati prilivali olja na ogenj ukrajinskim protestom proti Janukoviču, da bo na koncu prišlo do padca ukrajinskega predsednika, nakar bo strah pred skrajnimi nacionalisti povzročil vzpon ruskega nacionalizma na jugovzhodu Ukrajine. Vse to, da bi lahko Rusija zasedla Krim in mogoče v prihodnje še kakšno pomembno ozemlje.

To je težko verjetno.

Sam se raje nagibam k temu, da sta zmaga opozicije v Kijevu in vzpon skrajnežev, med ruskim prebivalstvom na jugovzhodu Ukrajine zbudila strahove, ki so jih še podkrepili premiki proti uporabi ruskega jezika in rušenje spomenikov Leninu. Ker se je Janukovičeva Stranka Regij izkazala za nemočno, veliko ljudi pa ji verjetno tako ali tako ni zaupalo, se je pojavilo rusko nacionalistično gibanje. To gibanje je le ponovilo taktiko zahodnih Ukrajincev pri prevzemanju oblasti. Po drugi strani je ruski vrh moral na dogodke v Ukrajini gledati z zaskrbljenostjo, kot na še eno barvno revolucijo, ki je za namen imela obkoljevanje Rusije in stvaritev baze, iz katere bi bilo mogoče nemir izvažati k njim. Geostrateško gledano so bili dogodki v Ukrajini velika nevarnost. A to še ne bi pomenilo ruskega vmešavanja, če se ne bi pojavilo gibanje znotraj Ukrajine, ki je zahtevalo neodvisnost. Najbolj na Krimu. V takšnih razmerah ni težko sklepati, da se je Vladimir Putin odločil izkoristiti razmere in okrepiti moč Rusije. Gotovo, za prevzem nadzora nad Krimom bo Rusija morala plačati ceno, ampak kakšna bi bila alternativa? Sovražna vlada v Kijevu? NATO oporišča v Ukrajini? Izvoz nestabilnosti v Rusijo? Putin je le pretehtal koristi in škodo in se je odločil, tako kot se je. Nobena obsežna zarota, le delovanje nekoga, ki je pritisnjen ob zid in mora izbirati med slabimi odločitvami.

Vladimir Putin je marsikaj. Rahle avtokratske narave, človek, ki je postal suženj volje do oblasti, a ponoreli imperialist in diktator zagotovo ni. Ni vse dobro v Rusiji in marsikaj je tudi njegova krivda, toda ni tudi vse slabo. Na Rusijo moramo gledati kot na vsako drugo državo in se zavedati njenih slabosti, brezglavo sovraštvo pa ni na mestu. Prav tako ne slikanje ruskega voditelja kot zlobneža številka 1 (dokler tega mesta ne bo spet prevzel iranski ali kitajski ali katerikoli drugi voditelj, ki se ne bo uklanjal interesom zahoda), kar se zdaj dogaja. Vsekakor je velik voditelj, ki je uspel iz razsula dvigniti mogočno državo, ni pa vsemogočni pajek, ki plete mreže nove Sovjetske Zveze.

Mimogrede, moderna Rusija ni neka manjša verzija Sovjetske Zveze. Ni okosteneli komunistični imperij, ampak povsem drugačna tvorba, gospodarsko rastoča sila s številnimi težavami in mnogimi priložnostmi.