Tvegal bom z napovedjo, s katero lahko tudi povsem mimo brcnem, ampak tak občutek imam, da ne le, da bo Alenka Bratušek preživela glasovanje o zaupnici, ampak da bo njena vlada delala naprej vse do rednih volitev v DZ. Cirkus se bo medtem nadaljeval.

Zakaj tako? Včerajšnje glasovanje o nezaupnici notranjemu ministru Gregorju Virantu nam je postreglo z mešanimi občutki. Virant ni padel, je pa Pozitivna Slovenija odigrala zanimivo vlogo. Na kratko, sprožili so opozorilni strel nepodpore, ampak hkrati ne že odprtega spopada. Kar kaže na nezadovoljstvo, na zakulisne boje, ko Janković morebiti res skuša od Bratuškove prevzeti vajeti vodenja stranke, a obstaja zavedanje, kako nevarne bi bile predčasne volitve. Pozitivna Slovenija z vsemi svojimi poslanci bi namreč lahko zgrmela v prepad. Podobno se je prej že zgodilo z LDS-om in Zaresom, ko ne vodstvo, ne poslanci niso bili sposobni prebrati znamenj časa in se prilagoditi.

Pogledati si moramo javnomnenjsko podporo in kazalce zdravja slovenske države in gospodarstva. Prvi kažejo na to, da bi PS na predčasnih volitvah bržkone pogorela. Ljubljanski župan morebiti misli, da mu bo uspelo še drugič, ampak to ni preveč realno. PS bi lahkov bližnji prihodnosti uspela le, če bi na čelo postavila nekoga novega. Recimo Janeza Potočnika. Pozabiti tudi ne smemo, da je vedno več konkurence, h kateri se bo volilno telo lahko preselilo. Povzročiti razpad koalicije in predčasne volitve bi bilo torej zelo tvegano. Ne le za PS, ampak tudi za vse druge stranke koalicije. Razmišljati o neki novi koaliciji v obstoječi zasedbi DZ pa je tudi zelo težko, saj, če se vrne Jankovič, gre Virant in večine ni več. Kdo bi potem s kom tvoril novo koalicijo? SDS in PS? Nemogoče.

Po drugi strani se kažejo pozitivni trendi. Da, država je rekordno zadolžena, nepremičninski davek je padel, toda cena zadolževanja je vedno nižja, denarja je še za nekaj časa dovolj, v banke je bilo zmetanega ogromno denarja in gospodarstvo je tik pred tem, da se izvije iz recesije. V naši soseščini tudi vidimo znamenja bolj robustnega okrevanja, kar bo pozitivno vplivalo na slovenski izvoz. Nekaj četrtletij po začetku rasti se bo začela nižati tudi brezposelnost in prilivi v proračun se bodo povečali. Evforični ob vsem tem ne moremo biti, saj veliko ljudi ne bo čutilo izboljšanja, ampak v strankah vladne koalicije lahko vseeno upajo, da bo čez leto javnomnenjska podpora boljša. Zakaj torej ne raje počakati, kot razstreliti koalicije?

Seveda je to bolj racionalno razmišljanje, slovensko politiko pa vodi še vse kar drugega, kot racionalni premislek.  Če ne bi bilo tako, bi še zdaj imeli močno LDS in Zares ne bi tako potonil in iz SLS bi nastalo kaj večjega, a se to ni zgodilo. V slovenski politiki se vse pogosto zreducira na boj za stolčke, na sebičnost posameznikov, ki se enačijo s strankami in raje potonejo z njimi, kot da bi se umaknili, ki jim je bolj mar za lastne sebične interese, kot za usodo države.