V preteklih dveh dneh smo lahko na tretjem programu nacionalne televizije spremljali dva zanimiva pogovora. Enega s po odstopu Igorja Lukšiča predsedujočim SD, Dejanom Židanom in drugega s prvakom SDS, Janezom Janšo. Tematika pogovora in tudi slog obeh politikov ne bi mogel biti bolj različen.

Na nek način se ponavlja zgodba z volitev leta 2008, ponavlja se boj med takratno Pahorjevo SD in Janševo SDS. Stvari so seveda bolj zapletene in igralcev na političnem odru je več in nočem, da bi zdaj ta zapis izpadel kot pretirano poenostavljanje. Navsezadnje lahko na koncu slavi Miro Cerar ali veliki met uspe Igorju Šoltesu. Ampak vseeno se bom osredotočil na razliko med slogoma med obema politika in med tem, kar predstavljata. Imam namreč močan občutek, da bosta ta dva moža, četudi bo drugi morebiti vmes že v zaporu, na volitvah v DZ pobrala največ glasov.

Leta 2008 smo na takratnih volitvah v Državni zbor izbirali med bolj agresivnim predsednikom SDS in bolj umirjenem predsednikom SD. Pahor je ponujal držo kompromisarskega državnika, ki bo tudi na svojo škodo vztrajal v povezovalnosti, medtem ko je Janša samo nadaljeval s politiko iskanja popolne prevlade na svojem političnem polu in se je, kakor se še zdaj, obnašal kakor da je sam s SDS edini možni rešitelj države. Na koncu je zmagal Borut Pahor, četudi tedaj globalna kriza v Sloveniji še ni grizla in so slabi časi šele imeli priti, tako da gospodarske razmere niso bile razlog za poraz strank Janševe vlade. S svojo držo se je dodaknil veliko Slovencev in njegove privlačnosti ne gre zaničevati, saj je tudi potem, ko mu je vlada razpadla, uspel zmagati na predsedniških volitvah. Kljub krizi, kljub kritikam, kljub neuspehom.

Zdaj, leta 2014, se Dejan Židan po svoji umirjenosti, obnašanju, povezovalnosti, zdi zelo podoben Borutu Pahorju. V svojem pogovoru na tretjem programu nacionalne televizije je v torek to še enkrat dokazal. Pokazal je tudi pogum, ko je vztrajal pri tem, da javni sektor v Sloveniji ni prevelik in je svaril pred strašenjem ljudi, saj je obča klima v družbi takšnemu razmišljanju bolj kot ne nasprotna. A na splošno je pazil, da ne bi rušil mostov in tudi njegova dejavnost iskanja povezav pred predčasnimi volitvami temu pritjuje.

Na drugi strani se je sredin pogovor z Janezom Janšo pretirano vrtel okoli zgodovine, da bi si človek lahko mislil, da je njegov program sestavljen iz besed Kučan, Udba, komunizem, Murglje ipd. Če se je Židan trudil, da se ne bi zameril nobenemu, je Janša brez kančka slabe vesti v novih strankah iskal Udbovce in s tem že v naprej oteževal možnost povolilnih koalicij. Pod Židanom si tako lahko predstavljamo sodelovanje zmagovite SD z NSi in SLS, medtem ko si pod Janšo predstavljati povezovanja SDS z Verjamem ali SD nikakor ne gre. Njegova težnja, da se uvede večinski volilni sistem ob takšnem obnašanju postane povsem razumljiva.

Imamo torej dva sloga, ki se izključujeta. Leta 2008 je zmagal bolj umirjen in možno je, da bo tudi tokrat tako.

Ne smemo podcenjevati pomena privlačnosti posameznih politikov pri slovenskih volivcih. Včasih se zdi, da so politične stranke mnogo manj pomembne kot njihovi vodilni člani, saj se le ti lahko prodajajo volivcem, medtem ko se tudi programsko in kadrovsko dobro pripravljene stranke lahko namučijo, da dosežejo spodoben rezultat, če nimajo na čelu človeka, ki bi znal privabljati. Oba, tako Janša kot Židan, to sposobnost imata. Janša v svojem političnem bloku, Židan lahko po drugi strani posega malo dlje. Janša je v preteklih letih uspel ustvariti močno politično stranko, ki se vsa vrti okoli njega in ima zagotovljen svoj delež, ne glede na vse obtožbe, ki letijo nanj. Židan po drugi strani nima takšnega kulta osebnosti, a lahko prav zaradi tega presega ozko bazo in tu leži njegova priložnost. Skoraj zagotovo bo zaradi tega v predvolilni kampanji vztrajal pri tem, da bo podajal čim bolj pozitivno podobo in se ne bo usodno zameril nobenemu.