Čeprav veliko Slovencev meni, da so politične stranke vir vsega zla in imajo denarja še preveč pa sem sam drugačnega mnenja. Predvsem po opazovanju borne  predvolilne kampanje, sem prišel do zaključka, da revne politične stranke pomenijo prej grožnjo, kot korist demokraciji. Moč se namreč preveč prenaša na medije, ki lahko postavljajo in rušijo, kogarkoli želijo.

V Sloveniji obstaja ena politična stranka, ki si skorajda lasti svoj medijski svet, to je SDS. Skozi Reporter, Demokracijo, Politikis, lahko brez ovir dostopa do svojega volilnega telesa in ne potrebuje toliko drugih medijev. Ti so seveda pomembni, a ključnega pomena je, da lahko poveš svojo zgodbo, kakor jo sam želiš povedati, ne da se moraš zanašati na nekoga drugega. V takšnem položaju so namreč vse druge politične stranke. Te se morajo pokoriti medijem, ki so ali javni, ali zasebni in ki imajo svoje interese. Mediji niso nikoli nevtralni in neodvisni, čeprav se za takšne vedno znova razglašajo. Vodijo jih vsaj vrednote novinarjev in lastnikov, če že ne tudi drugačni interesi. Ne verjamete? Kaj pa je drugega predstavljanje ekonomsko liberalne poti kot edine možne za rešitev krize v Sloveniji na soočenjih na Pop TV?

Marsikaj je odvisno od vprašanj, ki jih postavljajo mediji, zgodb, pri katerih vztrajajo in politične stranke se morajo temu svetu prilagajati. Nemogoče je, da bi kandidat na soočenju na RTV Slovenija namesto odgovora postavil kontra vprašanje, zakaj ga novinar sprašuje o eni temi, ko pa meni, da je ta povsem nepomembna in hoče izpostaviti drugo temo. No, poskusi že lahko, a ga bo voditelj soočenja ustavil, češ da se mora držati pravil.   Po eni strani je to nujno, da kandidati odgovarjajo na vprašanja, po drugi se pa piše zgodbo, v kateri so ene teme bolj pomembne kot druge in so lahko tudi bolj pisane na kožo ene stranke, kot druge. Možnosti za manipulacije je veliko.

Ko politična stranka, ki zaradi nekih zakulisnih interesov ni deležna poštene obravnave, oziroma se ji postavlja vprašanja, katerih odgovori jo samo še potiskajo navzdol, nima dovolj sredstev, da bi lahko preko plačanih oglasov ali celo lastnih medijev, temu odgovarjala, je v velikih težavah.  Je ujetnica zgodbe, ki je ne piše sama.

Ustvarimo si primer samostojne države Tarkazije, v kateri vladata demokracija in svoboda,  država pa ima en velik javni medij in nekaj zasebnih medijev, v lasti lokalnih oligarhov. Politične stranke so financirane iz proračuna ali iz prispevkov fizičnih oseb, če ti prispevki niso višji od 30 evrov. Sredstev iz proračuna je malo, zato imajo politične stranke tudi malo denarja.  Za svoje delovanje se morajo v veliki meri zanašati na prostovoljno delo simpatizerjev, v predvolilni kampanji si lahko privoščijo kakšen kombi, nekaj plakatov in za en spot slabe kvalitete, ki ga bodo predvajale enkrat po osrednjih poročilih. Imajo še nekaj profilov na socialnih omrežjih in to je vse. Da bi dosegle volivce, morajo biti prisotne na soočenjih, ki jih prirejajo javni medij in nekaj zasebnih, hkrati pa se morajo pojavljati tudi v drugih komentarjih na televiziji, na radiu, v časopisih.

V tej državi Tarkaziji imajo trije oligarhi v rokah veliko večino zasebnih medijev in skozi svoje televizijske postaje in časopisje skušajo streči svojim interesom.  Zanje je pomembno, da država ne regulira energetike in premogovništva, iz katerega se napajajo, da so minimalne plače čim nižje, prav tako davki, saj lahko tako več denarja poberejo v svoje žepe. Kakšno poročanje, mislite, bo prevladovalo v njihovih medijih? Takšno, po katerem država ne sme zapravljati več, kot proizvede, na koncu pa se bo vse končalo pri zahtevah po nižjih davkih in nižjih plačah, ter v boju proti sindikatom, ki da uničujejo gospodarstvo. Ker pa imajo ti oligarhi tudi močne vezi z državo, ki jim letno namenja subvencije, bo hkrati še govora o nacionalnem interesu. Tudi, ko bodo ti mediji pripravili soočenja, bodo postavljali vprašanja o prevelikem javnem sektorju, o neupravičenih zahtevah sindikatov in podobno.  Izpostavljali bodo torej vse tisto, kar je v interesu lastnikov, naših treh oligarhov.

Pomislite da je rešitev v javni televiziji, toda kaj, ko tudi to vodijo njihovi interesi. Ne neposredno, ampak skozi politične stranke, ki delujejo kot njihovi podaljški. In ti vam na javni televiziji postavljajo enaka vprašanja, pletejo iste zgodbe, ki gredo na roko političnim strankam, blizu oligarhom, vsem drugim pa ne. Rezultat volitev bo bržkone ustrezal interesom treh oligarhov.

Povedati hočem, da bi politične stranke, če bi imele na razpolago več denarja, imele več možnosti, da prebijejo blokado in niso žrtev manipulacij. Seveda bi problem ostal enak, če bi se lahko financirale iz zasebnih virov, saj bi potem naši trije oligarhi politični prostor preprosto preplavili s svojim denarjem. Rešitev je edino v višjih proračunskih sredstvih, ki so vsaj za vse parlamentarne stranke enake, nekaj pa jih mora biti tudi za neparlamentarne, da se lažje izoblikuje alternativa starim silam. Davkoplačevalci tega seveda ne bodo imeli radi, a v interesu državljanov je, da lahko politične stranke izrazijo tudi svoje poglede, ne da so ob vsakem takem poskusu prekinjene, češ da se ne držijo pravil.