Nekaj misli ob ruskem ne plinovodu Južni tok

Preusmeritev Rusije proč od ZDA in EU in drugih zahodnih držav, se nadaljuje. Ruska odpoved gradnje plinovoda Južni tok je le še ena posledica zgrešene evropske politike pritiskov za večjo energetsko neodvisnost, ob odsotnosti pravih, poceni alternativ. Prav tako je po ukrajinskem konfliktu razumljivo, da v Rusiji ni več zaupanja v zahodne partnerje. Ti tako niso več partnerji, ampak tekmeci, celo nasprotniki in sovražniki v globalnem spopadu. Gospodarske sankcije in pritiski, da se zlomi rusko gospodarstvo, imajo za posledico lahko le zaostrovanje razmer in gradnjo zidov (v Ukrajini dobesedno).

Plinovod Južni tok je v interesu Rusije, kot tudi nekaterih evropskih držav, ki hočejo stabilnega dobavitelja, toda te evropske države so se izkazale za prešibke, da bi se zmogle kosati z manipulacijami s strani tistih v Uniji in drugih državah, ki so zase že poskrbeli, kakor Nemčija, ali pa namerno skušajo onemogočiti vsako sodelovanje z Rusijo, kakor nekatere vzhodno evropske države. Tako so te države postavljene v sila neugoden položaj, kar bo v prihodnje za nje pomenilo še večjo šibkost v že tako na center in periferijo razdeljeni Uniji. Oziroma, več moči za Nemčijo, več moči tudi za ZDA, kot poglavitnega zunanjega igralca, manj moči za Bolgarijo, Romunijo, Madžarsko, Slovenijo…

Nadaljuje se politika preusmeritve ruske pozornosti na vzhod, kar dolgoročno pomeni še večji padec pomena stare celine v svetu. Če so prej resursi tekli iz Rusije na zahod, bodo čez nekaj let pač na jug in vzhod. Rusija ima dovolj partnerjev, da si to lahko privošči. Kitajci, Indijci, Turki, čakajo odprtih rok. Seveda bo ta preusmeritev bolela, ne le gospodarsko, toda nič ne kaže, da bi se to še dalo ustaviti. Nezaupanje je preveliko. Po vseh teh letih nenehnega širjenja zahodnega vpliva na vzhod, po vseh barvnih prevratih, ne morete pričakovati drugega.

Če hočete, se je Rusija, podobno kot Turčija, znašla v vlogi človeka, ki se želi priključiti neki skupini, za katero meni, da ji pripada, da je lahko njen član, dober prijatelj, a ga ta skupina vedno znova zavrača, celo ponižuje v status opazovalca, ki ni čisto naš, ga povrhu obrekuje in napada. Kadarkoli potem ta človek zagrozi, da se te igre ne bo šel več, da bo šel po svoje in si našel druge prijatelje, se začne posmehovanje, češ, kam hočeš, vsi so proti tebi, noben te ne mara. To traja kar dolgo, a potrpežljivosti je enkrat konec in zasmehovani in poniževani se dokončno odloči, da bo prekinil stike in si poiskal drugo skupino prijateljev, ki ga bo sprejela kot enakovrednega. V svoji arogantnosti tisti, ki so tako izgubili potencialnega prijatelja, ne vidijo nič pretresljivega, če je nebodigatreba odšel. Toda če vam po svoje gredo države, kot Turčija in Rusija in se pridružijo konkurenci, potem boste vsekakor plačali ceno.

In prav to je evropska politika uspela narediti v preteklih letih. Uspela je odgnati tako Turčijo, kot Rusijo, dve zelo pomembni državi. Hkrati je uspela znova povečati svojo odvisnost od ZDA. V Washingtonu so vsekakor navdušeni.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s