Turški odmik

Vse od propada Otomanskega imperija, je Turčija stopala proti zahodu, kar je vrh doseglo v njenih poskusih pridobiti članstvo v EU, potem ko je že postala članica NATO pakta. Vpetost v zahodne vojaške povezave je postala, kljub rahlim pretresom tu in tam, stalnica. Turčija seveda leži na strateško zelo pomembnem področju. Je most med Evropo in Azijo in s tem dostop do z nafto bogatega Bližnjega Vzhoda, zapira Rusijo v Črno morje in se dotika kavkaškega področja.

Toda pod vlado konservativne AKP Turčija vedno bolj išče novo, srednjo pot med vzhodom in zahodom. K temu je veliko pripomoglo zavračanje s strani EU, ki ji članstvo obljublja nekje v neskončno oddaljeni prihodnosti, čeprav je jasno, da mnoge države Turčije niti približno nočejo videti v povezavi. V Ankari tudi znajo brati znamenja časa in vidijo, da se svetovno ravnotežje vedno bolj nagiba proti vzhodu in zatorej ni modro staviti vse na nadaljnjo prevlado zahoda. Seveda je v tem povezanem svetu tudi dobro imeti čim več povezav, gospodarskih, diplomatskih in vojaških, ki državi prinašajo prednosti pri njenem razvoju.


Andrew Korybko piše za Russia Insider:

As it stands, Turkey is officially deliberating between purchasing Chinese, American, or French missiles for its air defense system, but the fact that military products from Beijing are being seriously contemplated by the NATO-member state shows that its leadership is not as firmly embedded in the ‘Atlantic Alliance’ as previously thought. Even if this is just a negotiating gimmick to squeeze greater concessions out of its American and French partners, it still speaks volumes about Ankara’s shaky relationship with the West by showing that Turkey feels it could use the threat of a believable Eurasian pivot as ‘blackmail’ to its advantage.

To je le en vidik turškega iskanja dodatnih možnosti pri njenem razvoju. Zanimiva je tudi preusmeritev ruskega plinovoda za Evropo, potem ko je propadel Južni tok, na Turčijo. Nič se ne sliši, da bi Turčija želela sodelovati pri ameriških in evropskih sankcijah proti Rusiji.

Turčija vedno bolj zasleduje svoje lastne interese, zato ne čudijo kritike na račun vladavine Recepa Tayyjipa Erdogana in njegove konservativne AKP. Možnost za ‘barvno revolucijo’, ki bi kljub večinski podpori trenutni oblasti, zagotovila zahodno, predvsem ameriško prevlado v Turčiji, je velika. Tisti, ki molčijo ob dejstvu, da ženske v Saudski Arabiji ne smejo voziti avtomobilov, v Turčiji vidijo pohod vedno bolj skrajnega islamizma, tisti ki v Saudski Arabiji ne vidijo diktature absolutne monarhije, v Turčiji opozarjajo pred avtoritarnim predsednikom. Ne zaradi človekovih pravic, seveda. Strah jih je izgube nadzora nad pomembno državo.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s