Doba neumnosti

Boris Dežulovič v Dnevniku:

Pred štiridesetimi leti, morda se še spomnite, so bile priljubljene teme mladinskih in družinskih revij futuristične rubrike, v katerih smo kukali v lastno prihodnost, ko smo brali o predvidevanjih znanstvenikov o življenju v magičnem letu 2000. Današnji bralec teh porumenelih strani bi bil zgrožen nad našo tedanjo naivnostjo. Znanstveniki v belih haljah – kot iz Disneyjevih poljudnoznanstvenih knjig in serij – so nam navdušeno pripovedovali, kako bomo nekega dne živeli v mestih pod steklenimi kupolami z umetno klimo, v katerih bo vsako gospodinjstvo imelo svojega hišnega robota, ki bo lahko dekodiral signale naših možganov oziroma »bral« naše misli in nam izpolnjeval želje. V supermodernih klinikah, smo brali, bomo lahko izbirali spol otroka, barvo oči ali talent za poezijo in vgrajevali drobcene čipe, ki bodo sami iskali in uničevali viruse, bakterije in kali zahrbtnih bolezni, in nam tako omogočali, da doživimo sto petdeset ali dvesto let.

Dežulovič nadaljuje s spraševanjem, kako smo se lahko poneumili in daje primer veganskih staršev, ki sta s svojim načinom življenja svojega otroka pognala v smrt. Sam bi nadaljeval drugje, na polju medijev in dostopanja do ifnormacij in bi se vprašal, kako to, da v časih, ko je dostopno toliko, večina raje spremlja resničnostne šove in se spreminja v zombije, ki se se hranijo s čustvenimi izpadi udeležencev teh predstav. Namesto da bi mediji bili poučni, so manipulativni in z igranjem na najbolj nizkotna čustva služijo denar. Poročila ne služijo, če kdaj sploh so, informiranju javnosti, ampak programiranju z nekaj ključnimi besedami v zelo omejenih, površnih prispevkih, ki ničesar ne morejo pojasniti, lahko pa vplivajo na čustva javnosti. Velikokrat se celo spreminjajo v zabavni program, ko popadljivi novinarji skušajo sprovocirati znane osebnosti, da bi naredile napako.

Veste, kaj bi morali gledati nameto Bara in Big Brotherja? Vrtičkanje. Bilo bi mnogo bolj koristno.

Bojim se, da nam pred očmi raste razred ljudi, prikovanih pred televizijo, računalnik, telefon, ki cele dneve spremljajo drame drugih ljudi, ali skušajo preko družbenih omrežij svoje življenje prikazati kot veliko dramo. Ljudi, ki svet vidijo skozi nekaj ključnih besed, ki so jim jih vsadili manipulativni mediji, ki jedo najslabšo hrano, ki šport spremljajo, a se nikoli ne gibajo, ljudi, ki so šibki in lahko vodljivi. Skoraj tako se zdi, kot da bi nekdo to počel namenoma.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s