Upirajmo se na dan upora

27. april je praznik, ki razdvaja tiste, ki jim je še kaj mar do zgodovine, večina uživa v dela prostem dnevu in jim ne bi bilo mar, tudi če bi lahko ostali doma ob kakšnem hindujskem prazniku. Povezan z drugo svetovno vojno in povojnimi delitvami, ta praznik ostaja kamen spotike med tistimi, ki verjamejo, da se je takrat ustanovljena Protiimperialistična fronta, kasneje, ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, preimenovana v osvobodilno, borila za pravo stvar in med tistimi, ki menijo, da že iz samega poimenovanja veje velika laž komunističnega prevzema oblasti.

Vse skupaj ne bi bilo problem, če se ne bi vezalo na trenutne politične delitve, če bi to bila debata zgodovinarjev, ne politikov. A stare delitve se reproducirajo, ker so dobro mobilizacijsko sredstvo, ker so pogosto tudi tiste iste delitve, ki so slovensko družbo zadevale v začetku ptiridesetih let prejšnjega stoletja. Seveda so novosti, kakor pravice istospolno usmerjenih, a razrednega boja, recimo, se dandanes zavedamo pdoobno, kot tedaj. Druga svetovna vojna je prinesla socialno revolucijo, ki je na ruševinah starega zgradila nov sistem. Ne trdim, da bi Združena levica želela obnoviti to zgodbo, sploh ker je bilo v tistem sistemu zelo veliko napak, da ne govorimo o tem, da je šlo za totalitarizem, policijsko državo, ki je nadzorovala svoje državljane, da se ne bi upirali. A retorika je pogosto podobna. Tudi iz druge strani, za katero se včasih zdi, da bi najraje prepovedala sindikate in možnost stavk, vse da bi okrepila moč kapitala. V teh okvirjih lahko razumemo spopad med javnim in zasebnim sektorjem in med podporniki in nasprotniki privatizacije.

Prazniki lahko skozi čas dobijo drugačno preobleko, kakor so jo imeli ob svoji zasnovi. Morebiti bi bilo tudi s 27. aprilom modro narediti tako. Bolj kot poudarjati drugo svetovno vojno, bi kazalo poudarjati uporništvo. Sploh za majhen slovenski narod, ki se je in se še bo soočal z raznimi hegemoni, je to pomembno. Ko se pojavi sila, ki bi želela tlačiti celoten narod, se je treba temu upreti. Ne nujno z orožjem, kajti vojne se dandanes ne vodijo več samo s tanki in letali, ampak tudi s financami in kulturo. Slovenci imamo v zgodovini še druge primere uporništva, ne le iz časa druge svetovne vojne. Tudi za posameznike zna sposobnost upreti se proti nepravičnosti in zatiranju, biti zelo pomembna. Res je, da je možno dolgo časa tiščati glavo v pesek, se delati, da nič ni narobe, toda slej ko prej nastopi čas, ko to ni več možno. Ko se je treba postaviti zase. Nasproti pokvarjeni politiki, nedelujočim institucijam, izkoriščevalskim delodajalcem, nepoštenim učiteljem, partnerju, ki nas zlorablja. Zavedati se moramo, da je redkokaj bilo dosežene s pridnostjo in molkom, veliko več pa z bojem. Če ne bi imeli boja za delavske pravice, bi še danes delali po 16 ur na dan. No, po nekaterih sektorjih se temu počasi zopet približujemo.

S tem zapisom nočem omaloževati NOB, ga potisniti nekam v zaprašeno ropotarnico, da bi zaradi tega olajšal življenje ideološkim potomcem poražencev druge svetovne vojne. Ti nasprotniki bodo morali še naprej živeti s prisotnostjo simbolov tega upora. Razmišljam le v smer, da se konkretni dan, 27. april, naredi bolj sprejemljiv za vse, dan, ki nas povezuje, ne le razdvaja. Prav zato mu tudi posvečam le te kratke vrstice, ne celega eseja o tem, kdo je tedaj, med drugo svetovno vojno imel prav in kdo ne, čeprav imam o tem zelo močno mnenje.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s