Blog generacija – ampak drugačna

Pred dnevi je umrl Slavko Avsenik. Glasbeni velikan, ki so ga poslušali mnogi, a ne vsi. Sam tega tipa glasbe nikoli nisem poslušal in nisem bil edini. Imamo pač drugačne okuse. Glasba je zelo pomemben del človeških življenj, skozi njo se pogosto ustvarjajo identitete. Ni jih malo, ki imajo v Sloveniji Avsenikovo glasbo za vrhunsko. So tudi takšni, ki je ne prenesejo.

Ljudje imamo različne življenjske izkušnje. Kakor me je mnogo bolj kot slovenska narodno zabavna glasba ali jugo popevke, pomagala izoblikovati pop in rock glasba iz ZDA in zahodne Evrope, tako imam tudi drugačno izkušnjo odraščanja, kot Vesna Milek. V zapisu za Sobotno prilogo Dela je zapisala, da je ‘odrasla v največji iluziji, da smo vsi enaki, vsi solidarni, vsi enakopravni.’ Že tega sam nikoli nisem občutil. Prej, da je svet razslojen, da obstajajo tisti, ki so vredni več, ki so jim odprta vsa vrata in drugi, ki niso te sreče.

Pripadam generaciji, ki se spominja federativne ureditve države, bratstva in enotosti, rdečih rutk in modrih titovk, ljubezni do enega samega moža. Namesto pop zvezdnikov smo v zvezke lepili njegovo sliko. Josip Broz kot ključavničar, temni valoviti lasje, čuten, trpinčen obraz, ki je sijal od ambicije in ponosa. Filmski zvezdnik je bil Joža iz Kumrovca, skupaj s Clark Gableom in Gregoryjem Peckom je zasedal polja domišljije. To so bili moški mojega življenja. Dvoboj na soncu, Šepetanje na blazini, Dr. Živago in Joža, ključavničar, hohštapler, ki igra klavir, na čelu komunistične partije Jugoslavije.

Zame Jugoslavija ni neka pravljična, idilična preteklost, v katero bi se želel vrniti. Je podoba razpadajoče tvorbe, iz katere ženejo nacionalizmi, da bi na koncu v medsebojnem spopadu pripeljali do krvavega konca. Ena izmed prvih podob, ki se jih zavedam, so dogodki na Kosovu, kosovski rudarji z gladovno stavko v Trepči, šepetanje o vojni, ki prihaja. Takrat je nacionalizem že dvigoval svoje številne glave, vse posledica gospodarskega propadanja države, ki je bila na robu zloma. Bila je inflacija, Markovič je mahal s tistimi bankovci, s katerih so zbrisali nekaj nul in tako dalje. Slobodan Miloševič je Srbom na Kosovem govoril, da jih nihče ne sme pretepati in podobno. Potem je prišla krvava morija. ljudje, ki so še do včeraj prisegali na bratstvo in enotnost, so se čez noč spremenili v zveri, ki so pobijale, klale, posiljevale, samo zato, ker je nekdo bil Srb, Hrvat, Albanec, musliman… Slovenija se je poceni rešila le zato, ker ni imela večje manjšine Hrvatov ali Srbov. Kjerkoli so imeli večje manjšine, je namreč prišlo do spopadov.

Ko enkrat vidite in slišite, kako vam v glavo vtepajo ideale komunizma, bratstva, enotnosti in podobnega, potem pa pride do takšne morije, ko se vse parole spremenijo v prah, nikoli več ne morete povsem zaupati podobnim besedam. Niste več tako naivni, da bi verjeli, da niti najbolje urejene države ne morejo propasti, kaj šele takšne, ki so zelo nepopolne. Ko se zgodi Srebrenica, vas pokoli Islamske države ne morejo več presenetiti. Ko slišite za Ruando, še eno katastrofo devetdesetih let prejšnjega stoletja, si še kako lahko zamislite, da bo prišel dan, ko bodo Francozi poklali vse priseljence v Parizu ali Švedi v Goteborgu. Nobena zverinskost se vam več ne zdi nemogoča. Ker pač, človeštvo je takšno kot je.

Mogoče je človek, ko spozna, v kakšnem svetu živi, lahko bolj hvaležen za mir in blagostanje, ki ga uživa. Če ga.

Izkušnja razpada Jugoslavije je zelo pomembna za razumevanje sveta. Tisti, ki je nimajo, si težko predstavljajo, kakšne nevarnosti vse prežijo, recimo, pred letom na Ukrajino, zdaj ob dogodkih v Grčiji, na celotno Evropo. Saj imamo tudi dve svetovni vojni v prejšnjem stoletju in še marsikaj drugega, iz česar bi se lahko učili, ampak ker je večina ljudi lenih in jih zgodovina ne zanima, je vse tisto, kar ljudje doživijo sami, mnogo bolj pomembno. Rrecimo da mu nad glavo letajo letala še do včeraj skupne armade, ki so pravkar obstreljevala mejni prehod, kjer so se ugnezdili pripadniki separatistov, ki hočejo uresničiti svoj tisočletni sen svobode. Če hočete, se mnogo bolj usidra v človeka.

A nazaj k Vesni Milek in blog generaciji. Očitno je, da imava drugačne temelje.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s