Veliko govorjenja v prazno in malo dejanj ob begunski krizi

Množice se v države Evropske Unije ne zgrinjajo od včeraj. Val beguncev iz sirske državljanjske vojne je le zadnji izmed mnogih, prej so se že tisoči podajali na pot čez Sredozemlje in številni so pri tem utonili. Begunci, migranti, kakorkoli jih imenujete, to so ljudje, ki iščejo boljše življenje, bodisi da bežijo pred vojno, ali pred revščino. Svet je velik in takšnih ljudi je ogromno in Evropa je še vedno bogatejša in pijaznejša od drugih krajev.

Zato prihajajo in države, ki so cilj njihove poti ali jih samo prehajajo, bi se morale že zdavnaj ustrezno  pripraviti.

Tako tisti, ki želijo beguncem pomagati in izražajo sočutje, kot tisti, ki jih imenujejo za migrante in bi jih najraje nagnali domov, veliko govorijo, storijo pa zelo malo. Politične elite so bolj kot ne paralizirane. Posamezne države se težko soočajo s prehodom in prihodom toliko ljudi, na ravni Evropske Unije pa skorajda ni mogoče doseči odločitev. Zato vse ostaja po starem, le tu in tam se kdo, kakor recimo Madžarska, odloči da bo deloval bolj radikalno. Recimo s postavitvijo ograje. Kar spet ni nekaj, kar bi Madžari naredili prvi, tako so ravnali že Bolgari, a o tem ne slišite veliko.

 photo begbud_zpsrzior77f.jpg
Sirski otroci v Budimpešti gledajo risanko Tom in Jerry

Že dve leti sta minili, odkar je pred Lampeduzo utonilo 360 migrantov. Vidite, ta problem ni od včeraj. V dveh letih bi države Evropske Unije že lahko pripravile obširne programe, s katerimi bi poskrbele, da se breme množic, ki prihajajo, porazdeli po vsej Uniji, da se te ljudi integrira, jim da priložnost. V tem času bi ta velika Unija s 450 milijoni prebivalcev in največjim skupnim BDP na planetu, lahko že celo bolj odločno posredovala v Libiji in tam poskrbela, da se vzpostavi delujoča oblast. Stabilna Libija bi bolj kot kakršnakoli operacija proti tihotapcem, lahko zadrževala naval čez Sredozemlje.

Če tisti, ki trdijo, da jim je usoda migrantov pri srcu, ne storijo veliko, da bi jim pomagali, podobno ravnajo tudi njihovi nasprotniki. Krepijo se politične sile, ki svarijo pred poplavo tujcev, ki bi ustavile njihov pritok. A v resnici tudi oni le veliko govorijo, medtem pa vse ostaja po starem. Enostavno je govoriti, da je treba migrante dati na vlak in poslati domov, malo težje to storiti. Si predstavljate scene, ko moške, ženske, otroke, starce, mečejo na vlak, vse vpitje, jok in stok, prošnje? Veste, da bi morali takšne vlake tako zavarovati, da ne bi mogel noben med potjo pobegniti? In kaj bi se s temi ljudmi zgodilo, ko bi jih pripeljali recimo na grško turško mejo in bi Turčija rekla ne? Bi ostali kar tam? Ali bi jih kdo celo naložil na ladje in poslal v Sirijo, kjer bi jih potem ob prihodu preprosto poklali? Bi jih kdo posadil na letala in odposlal v Afganistan?

Besede so poceni. Srce parajoče zgodbe se dobro prodajajo. Sovraštvo se tudi dobro prodaja. Medtem vse ostaja po starem in problem se ne reši. Toda tega smo zdaj že navajeni. Ne le v Sloveniji, tudi na ravni Evropske Unije, se problemi le prelagajo in ne rešujejo, da bi na koncu postali prav grozeče veliki. Manjka nam bolj odločnih voditeljev, kajti navadni ljudje niso tisti, ki bi s svojim prostovoljstvom lahko kaj veliko spremenili. Manjka nam dejanj, besed imamo že dovolj.

Advertisements

One thought on “Veliko govorjenja v prazno in malo dejanj ob begunski krizi

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s