V slovenski državi se zdi, da je zelo težko obdržati skrivnosti. Informacije kar odtekajo iz institucij, ki bi morale biti molčečne, novinarji s epojavljajo pred hišami preiskovancev, preden tja sploh prispe policija, tudi prisluhi se pojavljajo, kadar je to komu v koristi. Nekaj je hudo narobe, a raje, kot da bi se spopadli s tem problemom, gledamo proč.

Dober primer je objava prisluha Karla Erjavca, v katerem je povedal nekaj sočnih, a niti ne preveč presenetljivih. Politiki so pač ljudje, kot vsi drugi. Če bi objavili posnetke kakšnega povprečneža, ko bi se izražal o svojih sodelavcih ali članih družine, bi dobili mnogo hujše izpade. Kakorkoli, težko, ob vsem političnem preračunavanju, da bo ta objava imela posebne posledice. Miro Cerar še svojih ministrov ne more več menjavati, kaj šele, da bi izgubil koalicijskega partnerja. To bi bržkone pomenilo njegov skorajšnji konec. Ki sicer tako ali tako lahko pride še zelo kmalu.

Zdaj, mnogo bolj kot z vsebino tega posnetka, bi se morali ukvarjati z dejstvom, da je prišel v javnost.  Posnet bi naj bil v prostorih Planeta TV, ko so tam bili novinar Traven in predstavniki NSi, s čimer sum lahko pade na kateregakoli od teh. Čeprav je čisto mogoče, da je pogovor posnel nekdo drug.  Dobro, je, da bo zunanji minister podal kazensko ovadbo.  Ta država med drugim potrebuje tudi več zaupanja in če je vsak pogovor lahko že prikrito posnet in objavljen, to lahko vodi v še manj dialoga. Še več, lahko nam kaže tudi na to, da v tej državi neke zakulisne sile uporabljajo neetične metode spodkopavanja svojih političnih nasprotnikov.