Med Scilo in Karibdo sovraštva do muslimanov in naivnosti zagovornikov odprtih meja

Triindvajsetega julija je Islamska država z dvojnim samomorilskim napadom v Kabulu ubila najmanj 80, ranila pa 260 udeležencev protesta. Protestniki so bili večinoma pripadniki manjšinjske šiitske skupnosti Hazarov v Afganistanu, namen njihovega protesta pa je bil za to zgodbo v bistvu nepomemben, razen da se je na enem kupu zbralu dovolj ljudi in so bili lahka tarča.

Tisti manj izobraženi, in teh je na žalost veliko, v tem napadu ne bi prepoznali pomembne delitve znotraj muslimanskega sveta, to je na šiite in sunite, prav tako ga ne bi znali povezati z večjo vojno, ki poteka na celotnem območju od Sirije do Pakistana in Jemna na jugu, kjer svoje moči merijo razne šiitske države in organizacije in zavezniki in sunitske države in organizacije in zavezniki.

V Siriji divja neusmiljena državljanjska vojna, v kateri so med uporniki tudi pripadniki Islamske države in druge skrajne sunitske organizacije, na drugi strani pa sekularni režim predsednika Asada: tukaj lahko vidimo še eno pomembno delitev v muslimanskem svetu, ki bi se je morali še kako zavedati, sploh še, ker imamo podobno delitev tudi v krščanskem svetu.

To pišem samo zato, da bi bilo bolj jasno, da muslimanski svet ni enoznačna gmota in da ni mogoče reči, da so vsi muslimani teroristi. Tega slednjega tako ali tako nihče ne trdi, se pa zaradi vedno več napadov po Evropi širi občutek, da je rešitev lahko samo v preprečitvi prihoda ali celo v izgonu muslimanskega prebivalstva. V celoti.

V resnici smo v teh trenutkih zaradi povsem notranjepolitičnih bojev priča dvema taboroma, ki na muslimanski svet gledata izrazito rasistično, le da se ne naslanjata na raso, ampak na religijo. Eden v njih vidi samo nevarnost, drugi nedolžne angelčke. Eden bi zapiral meje, drugi podiral vse pregrade. Eden vidi samo terorizem, drugi ga noče videti in hoče krivdo prevaliti na vse druge, samo na skrajneže ne. Da gre za ljudi, ki so takšni kot mi, torej dobri in slabi, noče videti skoraj nihče.

Resnica je seveda nekje vmes. Res je, da povečan pritok beguncev in migrantov, ki so hkrati muslimani (in vsi seveda niso) povečuje trenja in nevarnost, da se bodo med njimi našli skrajneži. Res je tudi, da je bila večina napadalcev do zdaj plod radikalizacije v Evropi in niso bili begunci in migranti iz lanskoletne poplave čez Balkan. Očitno je integracija v njihovem primeru zatajila, skrajneži pa so nanje imeli večji vpliv, kot privlačnost zahodne sekularne ureditve. Spet, res je, da to predstavlja dober argument tistim, ki bi zapirali meje. Če integracija ne deluje, zakaj potem sprejemati nove ljudi, ki se ne bodo integrirali?

Toda, mar integracija res ne deluje za vse? Je nekaj teroristov razlog, da jo povsem odpišemo, medtem ko večina muslimanov živi mirno življenje in ne ogroža nikogar? Mislim da ne, da se je treba le bolj potruditi. Da je treba iskati vzroke radikalizacije, ki se resnici na ljubo vedno bolj kažejo tudi pri drugih skupnostih, ne le pri muslimanih. Da je treba spreminjati naravo družbe, da ne bo za seboj puščala množic nezadovoljnih, ki potem rešitev iščejo v raznih skrajnostih. Da bo treba enkrat tudi končati z zunanjo politiko, ki miži, ko se skrajneži podajajo borit v Sirijo, zato ker je Asad pač sovražnik, potem pa vpije o povračilnih ukrepih, ko se kateri od teh borcev vrne domov in izvede napad. Da bo treba končati z zunanjo politiko, ki je pripravljena molčati, ko neka zavezniška država izvaža radikalizem po vsem svetu, ali ko druga dovoljuje, da skrajneži njeno ozemlje uporabljajo za prehod na bojišče. Da bo treba nehati izvažati vojne in orožje in uničevati celotne države. Treba bo tudi končati s politično korektnostjo, ki v strahu pred sovražnim govorom skuša utišati kritike na račun religije. Navsezadnje do trenutne stopnje svobode nismo prišli po najbolj mirni poti in brez nasprotovanja prevladujoče religije v naših krajih, krščanstva. Enkrat bo tudi moralo biti konec neumnega slikanja sveta kot tiranije belega patriarhata, zaradi česar potem krivde ni mogoče iskati nikjer drugje, kot pri nas samih, ne glede na to, koliko tisti pridigar sovraštva vpije, da je treba pobiti vse homoseksualce in jude. Treba se bo tudi postaviti za standarde, ki smo jih že dosegli, ne pa recimo zagovarjati burke in nikabe, kakor da bi s tem celo delali na pravicah in enakopravnosti žensk, ko je to poteza v čisto nasprotno smer.

Že nekaj časa je jasno, da bodo teroristični napadi postali nekaj vsakdanjega. S tem postajajo del notranjepolitičnih razprtij in zaradi tega je le še težje priti do reševanja problemov. Vse skupaj je samo še igra manipulacij, ko oba tabora skušata večino prepričati v svoj prav, pri tem pa ne izbirata več sredstev. Laži, pretiravanja, molčanje, vse to je na dnevnem redu, čeprav je jasno, da tabor, ki bi zapiral meje, v tej igri premočno zmaguje. Cenzuri in lažem v medijih navkljub. Na žalost ne vidim rešitve. Oba tabora bosta postala le še bolj zaverovana vase, nesposobna drugačnega pogleda in sprejemanja kritik. Ker vsak teroristični napad povzroči strah in jezo, bodo razne nacionalisitčne in konservativne sile po zahodnem svetu pridobivale več in več podpore, medtem ko se bo liberalnim in socialističmi silam podpora sesula. Bati se je, da bodo tiste države, v katerih je odstotek muslimanskega prebivalstva večji, vedno bolj podobne Izraelu, z oboroženci in ostrimi varnostnimi ukrepi na vsakem koraku, medtem ko se na vključevanju muslimanskega prebivalstva ne bo delalo. Pride lahko tudi do povračilnih napadov na muslimansko prebivalstvo, kar bo razmere samo še zaostrilo. Dodajmo k temu težnje po raznih nacionalnih gardah, polnih domoljubov in recept za še kaj hujšega kot Izrael po vsem zahodu je tu.

Mi pa bi potrebovali predvsem modre politike, ki bi se zavedala realnosti, sposobna sprejemati drugačnost, vedno na braniku sekularnosti in v boju proti skrajnežem in pripravljena, ko pritiski postanejo preveliki, tudi omejiti pritok tujcev, da se napetosti pretirano ne povečujejo. Potrebovali bi politiko, ki se je sposobna prilagajati realnosti in videti grožnje, ko se pojavijo. Politiko onkraj preprostega sovraštva do muslimanov ali kakšnih drugih tujcev in zagovarjanja podiranja meja in slepote za nevarnosti sveta. Politiko onkraj norosti stanja s puško pred vhodnimi vrati in streljanja na vsakogar, ki pride mimo in druge norosti, ki vrata vedno pušča odklenjena, z domovanjem na milost in nemilost prepuščenim nepridipravom.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s