Padec junakov

Na RTV Slovenija je bil objavljen eden boljši zapisov, pod naslovom
Afriško nelagodje ob Gandiju – borec za svobodo ali rasist, Gregorja Valenčiča. Boljši zato, ker je javnosti postregel z nečim, o čemer se drugače ne sprašuje in to z dovolj dobrimi argumenti za in proti. Koristen zato, ker nas sooča z zgodovino in odnosi Indije in Afrike. Zelo redko je, da se mediji ukvarjajo s čim, kar ni povezano z zahodom. Tudi, kadar se govori o dogodkih kje drugje po svetu, se to povečini počne zaradi vmešanosti kakšne zahodne države.

Skupina profesorjev iz univerzitetnega središča v Akri je lani jeseni dosegla, da se z dvorišča umakne kip Mahatme Gandija zaradi njegovih rasističnih pogledov na temnopolte Afričane med njegovim bivanjem v Južni Afriki na prelomu z 19. v 20. stoletje. Gandijev kip so na Univerzi v Gani odkrili sredi junija leta 2016, ko je zahodnoafriško državo obiskal indijski predsednik Pranab Mukherjee, ki je bil tudi prvi indijski predsednik na obisku Gane. Kip naj bi bil pomnik tesnih odnosov in prijateljstva med obema državama, a so ga ganski profesorji dojeli kot klofuto, zato je že septembra zaokrožila peticija za njegovo odstranitev, ki se ji je pridružila še spletna kampanja.

Koliko ljudi ve za to Gandijevo plat? Trdim, da zelo malo. Temu je tako, ker je Gandi postal indijski izvozni artikel. Prodaja se ga kot simbol nenasilja in kakor je v navadi pri skoraj vsem dandanes, se o podrobnostih ne razpravlja. Raje se postavlja kipe.

Res je, da je mladi Gandi lahko bil drugačen, kot starejši Gandi. Torej, da se je za časa svojega življenja spremenil. Vendar pa nam to le še bolje pokaže, da so ljudje kompleksni. Tudi tisti, iz katerih kasneje naredijo simbole. Da spreminjajo svoje poglede na svet, da imajo svetle in senčne strani.

To je tudi razlog, zakaj ne smemo slepo zaupati nobenemu človeku. Vsi smo namreč nepopolni.

Druga pomembna lekcija omenjenega zapisa je, da rasizem ni nekaj, kar bi bilo omejeno na bele moške, kakor se zadnje čase zdi, da bi nas vse skupaj radi nekateri prepričali. Rasizem se pojavlja povsod. Celo pri Gandiju. Da se tega bolj ne zavedamo, je spet kriva osredotočenost na zahodni svet. Iz te arogance izhaja neznanje o svetu, ko so nekateri skoraj sveto prepričani, da zatiranja, vojn, nepravičnosti, ne bi bilo, če ne bi obstajala bela Evropa, ki da je vse to izvozila  v svet. Iz tega tudi izhaja nepravilno sklepanje, da je za vse slabo  svetu zdaj, kriv nek zahodni center moči. Kakor da ljudje drugod po svetu ne bi bili sposobni sami delati neumnosti.

Advertisements