Kako se obnašati na twiterju

Videli smo, kako je Donaldu Trumpu v ameriški predvolilni kampanji koristila njegova prisotnost na twitterju. Svoja sporočila je lahko hitro in preprosto širil najprej med svoje sledilce, potem pa so mediji, željni škandalov, hitro povzeli vsako njegovo neumnost in jo razširili dalje. Na tak način je čisto poceni lahko širil svoja spročila, za kar bi v kakšnem drugem času potreboval ogromno denarja.

Koristili so mu tudi neposredni prenosi njegovih shodov na youtubu, prav tako facebook, blogi, forumi in tako dalje, s pomočjo česar je lahko obšel večje medije. A ostanimo pri twitterju.

Priznam, da se mi je od vsega začetka twitter zdel sredstvo za poneumljanje. Z nekaj dobrimi lastnostmi. Sredstvo za poneumljanje zato, ker v 140 znakih res ne moreš veliko povedati. Ker si obsojen na površnost. Širiš lahko slogane, kakšno kratko, duhovito misel, poglobljenih razmišljanj pa res ne. Ker je uporabnikov toliko, ker je ogromno sporočil, ti kmalu postane jasno, da ni ravno produktivno preveč časa vlagati v daljše zgodbe v obliki več twittov, ker jih tako skoraj nihče ne opazi. Twitter uporabnike dela površne,  pri čemer zelo hitro reagirajo in malo mislijo. Novice se širijo kot požar, pri tem pa se lahko zgodi, da gre za največje neumnosti. Ker jih je pač toliko, da jih nihče ne preverja. No, pa saj to je zadnje čase tako tudi drugje.

Ta hitrost je hkrati tudi dobra lastnost, priznam. Oboje je res. Da se širijo neumnosti in da se širi resnica. Ampak, vse je treba preverjati. Kar v teh časih ne bi smelo biti  tako težko. To pomeni, da je včasih dobro malo počakati, preden reagiraš.

Twitter je odličen za širjenje vsebin od drugod. Najdeš res odličen komnetar o tem ali onem in deliš naprej. Podobno velja za facebook. Pri tem ti niti ni treba komentirati, vsebina drugje lahko govori sama zase. Na tak način se pogosto razširi kakšna zgodba, ki je večji mediji nočejo pogledati.

Na nek način je twitter nadomestil forume. Le da je v tej vlogi slabši, ker ne omogoča poglobljenih debat. Na forumih sem v preteklosti sodeloval in sem dobil rahlo negativno izkušnjo. Namreč, res so lahko dobri za soočanje mnenj, nikakor pa za učenje ali pridobivanje informacij. Zakaj? Zato, ker ko enkrat sodelujete v neki debati, hitro vse skupaj postane osebno. Hočete zmagati. Hočete nasprotnika prepričati v svoj prav. Ali vsaj ohraniti obraz. Tako deluje večina. To pomeni, da se na koncu vsi prepirajo, nihče pa se ne uči. Če se hočete na forumu česa naučiti, morate debate spremljati z distanco, jih samo brati.  Enako velja za twitter. Preprosto morate narediti korak nazaj, si reči, mene to v resnici nič ne zadeva, rad bi pa vedel, kaj je res. In potem tehtate, kaj napiše eden in kaj drugi in kaj bi lahko bilo res.

Na twitterju je tako, da se pač malokdo tja prijavi, da bi samo sledil druge in bral. Vsi želijo sodelovati. Posledica je, da vsi nekaj zagovarjajo in se za nekaj borijo in tako se tvorijo tabori in vse skupaj se je že zdavnaj spremenilo v obmetavanje z blatom. Ne verjamete? Kolikokrat pa je kdo na twitterju, udeležen v nekem prerekanju, spremenil svoje mnenje, ker ga je nasprotnik soočil z res tethnim argumentom? Mislim, da se to zgodi enkrat na nekaj let.

Obstaja razlog, zakaj sem na blogu zaprl komentarje. Ki jih resnici na ljubo nikoli ni bilo veliko. Namreč, vedno sem imel občutek, da debate, ki nastanejo pod zapisi, ne vodijo nikamor. Če sem kot avtor hotel sodelovati v takšni debati, sem hitro prišel v položaj, ko sem branil svoj zapis, svoje mnenje, nekdo drug pa mi je oporekal. In ko postane osebno, se ničesar več ne naučimo. Mnogo bolje je, če spremljam druge avtorje, z različnimi ideologijami, vrednotami, pogledi na svet in potem na tak način soočam različna mnenja in skušam doumeti resnico.

Zdaj, ko takole razmišljam o uporabnosti twitterja, se sprašujem, kako ga lahko koristno uporabljajo politiki, novinarji, znane osebe. Twitter je odličen za širjenje kratkih misli, sporočil kje se bo kaj dogajalo, povezav na vsebine drugod. Vse skupaj je poceni. Twitter je zastonj, cena v porabljenem času pa tudi ni pretirana. Če vam uspe nabrati veliko sledilcev, je to le še bolj res.

Toda, do kod naj gre aktivnost na twitterju? Naj politik recimo odgovarja na vsako repliko, ki jo dobi? Naj nagovarja druge? Naj se novinar gre aktivizem in skuša prepričevati svoje sledilce, sploh pa nasprotnike, da ima o neki temi prav in se drugi motijo? Nekje je treba potegniti mejo. Mislim, da je že lepo, če se  kak politik odzove na kakšno dobronamerno vprašanje ali pripombo, narobe pa bi se bilo vpletati v brezplodne debate.  Tu in tam je modro tudi trolanje političnih nasprotnikov, ker se s tem pridobiva politično podporo, pretiravati pa tudi ne gre. Ne znam si namreč predstavljati, kako naj nekdo, ki ima nekaj tisoč sledilcev, od katerih ga mnogi ves čas nagovarjajo, na te nagovore vedno odgovarja. To je dejansko potrata časa, ki bi lahko bil porabljen za kaj bolj produktivnega.

Z novinarji je podobno. Menim, da nenehni spopadi s kritiki ne koristijo najbolj. In ti spopadi so samoumevni, razen če ne pišeš o mačkah ali sajenju paradižnika. Ljudje imajo različna mnenja in nekateri so prav militantni. Mnogi so v svojem izražanju neotesani. Zaradi tega se potem novinar, ki je prisoten na twitterju, lahko hitro znajde ujetnik neumnih prerekanj, ki nikamor ne vodijo. Kar je še hujše, je da vse skupaj postane osebno. Hoče zmagati, ne zanima ga več resnica. Posledica je, da na koncu ni več novinar, ampak le še aktivist za to ali ono stran. Kar pa ni ravno v službi širjenja resnice.

Twitter je orodje, ki ga je treba znati uporabljati. Predvsem politiki in novinarji bi si morali že takoj na začetku postaviti vprašanje, kakšen je njihov cilj. Menim, da se je dobro malo samoomejevati in ne reagirati na prav vsako temo ali odziv, hkrati pa ga ne jemati samo  za zabavo, kakor to lahko počnemo navadni uporabniki.

 

Advertisements