Sodelovanje mora imeti prednost pred izključevanjem – ali lahko pod pravimi pogoji dobimo koalicijo SD, Levica, DeSUS?

Proporcionalni volilni sistem politične stranke prav sili, da se povezujejo v koalicije in tako dobijo potrebno večino in potem uresničujejo svoje programe. Ustvarjanje povezav med različnimi političnimi strankami pa ima seveda za posledico iskanje kompromisov.  Jasno, če dve ali več političnih strank hočejo sodelovati, morajo biti sposobne popuščati in se odrekati delom svojih programov. Kar potem pogosto sledi, so obtožbe o izdaji s strani dela njihovih volivcev, ki bi želeli, da se odločno in nepopustljivo držijo tega, kar so obljubljali v predvolilni kampanji.

Kolikokrat se zgodi, da se kak goreč podpornik neke politične stranke, morebiti celo njen član, z gnusom odvrne od nje, ali vsaj od njenega vodstva, ker ni vse po njegovem? Menim, da pogosto. Govorjenja o izdajalcih in bedakih, ki pojma nimajo in uničujejo politične stranke, je ogromno.  Takšni ljudje menijo, da morajo politična stranka in njeno članstvo, predvsem poslanci,  če je dovolj uspešna, da prestopi parlamentarni prag, imeti povsem enaka stališča, kot jih imajo oni. Včasih to niti ni toliko povezano z iskanjem kompromisov znotraj koalicije, ampak pač z osebnimi mnenji. Nobena skupina ni povsem enovita. Včasih so vodene diktatorsko in se odklone preganja, a to ne pomeni, da vsi mislijo enako. Le svoje  resnične poglede skrivajo.

Menim, da gre za nespametno naravnanost. Nikoli v življenju ne more biti vse po naše. Prilagajati se moramo, da lahko normalno sobivamo. To ne pomeni, da moramo vedno popuščati. Nikakor ne, saj bi to kazalo na pomanjkanje hrbtenice. Včasih pa le moramo požreti kakšno drugačno mnenje in se prilagoditi, da potem lahko delujemo kot skupnost. Ni najbolj modro izključevati ljudi, s katerimi se tu in tam ne strinjamo, kaj šele, da bi jih sovražili, če imamo po drugi strani marsikaj skupnega in lahko z njimi sodelujemo. Posledica zagrizenega izključevanja so lahko le nenehni prepiri in popolni zastoj.

Pojdimo na povsem konretne primere. Mnogi zavračajo SD, češ da ni prava socialna demokracija. Je premalo radikalna, preveč pripravljena sprejemati ekonomsko liberalne reforme. Njeni predstavniki so se udeležili odprtja spomenika vsem žrtvam vojne, ki bi naj  po mnenju nekaterih simbolno izenačeval partizane in domobrance. Zaradi tega ljudje, ki se sami imenujejo za socialne demokrate, SD zavračajo. In kam gredo potem? K Levici, recimo.

Levica je bolj radikalna v svojih zahtevah in zveni, kot so včasih zvenele socialne demokracije. Nekateri njihovi člani se  imajo za komuniste. Poudarja se demokratični socializem, ponuja alternativo razvojnemu modelu države. Toda, če zdaj pogledamo nekatere ljudi, ki jih je odbila SD, bomo spoznali, da tudi v tem primeru del le teh ni zadovoljen. Videli smo lahko,  kako je iz Združene Levice nastala samo Levica. Nekateri aktivni podporniki so se v tem procesu distancirali. Nezadovoljni nad dogajanjem. Drugi so odpadli že mnogo prej, prepričani, da so poslanci, ki bi jih naj zastopali, postali preveč navezani na svoje stolčke, stranka pa se je spremenila v servis nekaterih ljudi, ki jim niso povšeči.

Kaj se tukaj dogaja? Imamo številne ljudi, ki se zanimajo za politiko in bi radi spreminjali razmere v državi, ki imajo tudi dovolj energije in znanja, ki pa so nezadovoljni nad vsemi opcijami, ki se jim ponujajo in se zato potem odmaknejo. V tem primeru govorimo o SD in Levici. Nekateri bodo ustvarili spet nova gibanja in stranke, kar bo vodilo v vedno večjo razbitost, drugi bodo preprosto naveličani vsega začeli obdelovati svoj vrt in bodo le tu in tam še pljuvali po izdajalcih.

Kakšna je posledica? Vedno večja apatija in nezadovoljstvo med ljudmi, ki menijo, da je vsa politika pokvarjena. Voli se nove obraze, ki pa se jih potem zavrže v nekaj mesecih, češ da so vsi isti. Trdim, da gre za napačno ravnanje, ki ne more obroditi nobenega sadu. Namreč, če se postaviš v vlogo večne opozicije, ne moreš vladati. Če nisi pripravljen sprejemati kompromisov in greš vedno na vse ali nič in ker potem nimaš dovolj moči,  da uveljaviš svoje, ne dobiš ničesar, ne dosežeš  ničesar.

Javnomnenjskim raziskavam ne gre povsem zaupati, a recimo, da se vsaj v grobem ne motijo. Potemtakem obstaja določena možnost, da stranke SD, Levica in DeSUS lahko sestavijo vlado, ki bi bila vsaj za slovenske razmere lahko izrazito levičarska, močno socialno usmerjena in progresivna. Teoretično. Alternative bi to bile izrazito manj. Recimo koalicija med SD, SMC, DeSUS in še kom. Ali pa koalicija pod vodstvom SDS.

Že zdaj vidim vpitje vsaj dela podpornikov Levice, da bi vstop v vlado, ki bi ji načeloval Dejan Židan, lahko prinesel izdajo temeljnih vrednot stranke. In v resnici bi se morali prilagajati, doseči kompromis. Vsak igralec v pogajanjih bi zahteval svoje in potem pri čem popustil, da bi lahko potem skupaj sobivali čim dlje, najbolje vsa štiri leta. Potem bi morala Levica zasesti tudi nekaj ministrskih stolčkov in prevzeti odgovornost.

Trdim, da s tem ni nič narobe. Da je to povsem normalno in da je želja po popolnem prevzemu oblasti, kjer bi se vse delalo recimo tako, kot to želijo v Levici (ali katerikoli drugi stranki), utopija, ki je možna le v diktaturi. Ki pa si je nihče ne želi. Tisti, ki mislijo, da so njihove (v tem primeru Levice) vrednote in iz njih izhajajoči predlogi nekaj, kar podpirajo vsi Slovenci, se zelo motijo. Podpira jih določen odstotek državljanov.  Razumljivo je potem, da mora potem prihajati do kompromisov s predstavniki malo drugačnih vrednot in iz njih izhajajočih predlogov.

Seveda obstajajo meje kompromisarstva. Ne znam si predstavljati, da bi v Sloveniji imeli konsezualno demokracijo, kjer bi vse politične stranke sedele v vladajoči koaliciji in bi potem skupaj prihajale do odločitev. Ne znam si niti predstavljati, da bi skupaj sedeli predstavniki SDS in Levice.  Včasih so razlike prevelike.

Čisto osebno nimam ene politične stranke ali enega politika, s katerim bi se popolnoma strinjal. Če si pogledam samo Levico, je jasno, da se razhajamo v primeru podpori investiciji Magni in sem mnogo bolj skeptičen do odpiranja meja beguncem in migrantom. A potem je ogromno področij, kjer sem zadovoljen z njihovim delovanjem in predlogi. Podobno je recimo s SD, kjer imam tudi svoje zadržke, a se tudi z njimi v marsičem strinjam. Zdi se mi nerazumno, da bi oboje poslal k vragu, samo zato, ker bi se razjezil zaradi ene same teme. Po drugi strani bi našel kakšno stvar, s katero bi se strinjal z NSi, recimo.

Sodelovanje mora imeti prednost pred izključevanjem. Težiti moramo k rešitvam, ne k blokadam. To  pomeni, da moramo iskati skupne točke, ne pa se na smrt sovražiti zaradi tega, kar nas razdvaja. To velja tako v politiki, kot v zasebnem življenju.

 

Advertisements

2 thoughts on “Sodelovanje mora imeti prednost pred izključevanjem – ali lahko pod pravimi pogoji dobimo koalicijo SD, Levica, DeSUS?

Komentarji so zaprti.