Plemenske vojne na Twitterju

Po poročanju medijev in sledenju razprav na družabnih omrežjih bi lahko sklepali, da velika večina Američanov podpira rušenje konfederacijskih kipov in se ne strinja s Trumpovim poudarjanjem krivde na obeh straneh v nasilju v Charlottesvillu. Lahko bi si mislili, da je Američanom zdaj pa res dovolj vrhovnega nacista. Da vlada skorajda soglasje, da je vsak podpornik Trumpa lahko le še nacist.

A v resnici je malo drugače. 62% Američanov misli, da bi morali obdržati spomenike konfederacijskim voditeljem. 27% jih meni, da bi jih morali odstraniti, ker so žaljivi do nekaterih ljudi. Trumpova podpora ni strmoglavila, ampak je ostala pri svojih nizkih vrednostih, tam okoli 40%. 43% Američanov se sicer strinja tudi s tem, da sta za nasilje bili krivi obe strani, 53% se jih s tem ne strinja.

Ni dvoma, Donald Trump je zelo nepriljubljen predsednik, za kar si je v veliki meri kriv sam, preostalo pa naredijo nenehni napadi nanj. Marsikdaj govori neumnosti, toda tudi če pove kaj tehtnega, to ni več dovolj, da bi prepričalo njegove nasprotnike. Sovražili ga bodo tako ali tako. Zavedati pa se je treba, da so ZDA zelo razdeljene in da ima Trump še vedno podporo, obstajajo pa tudi globoke delitve, ki niso povezane z njim.

A nočem pisati o tem. Kar se dogaja je, ne le v ZDA, tudi pri nas, da se bijejo plemenske vojne. Vse je samo še naši-vaši. Vse kar naredijo oni, je slabo, vse kar naredimo mi, je dobro. Sovraštvo je vedno hujše, priča smo že prvim izbruhom nasilja. Ljudje vedno bolj živijo v mehurčkih, vedno manj so se sposobni pogovarjati drug z drugim. Twitter, če se osredotočim samo na to družabno omrežje, je dober primer. Zdi se kot prej včasih kak slab forum, kjer so obljubo globokih razprav med različno mislečimi kmalu nadomestili brezobzirni spopadi, v katerih so lahko uživali samo troli.

Dva primera smo imeli v kratkem času, ki sta dokazala, kako je skorajda nemogoče imeti racionalno debato o pomembnih vprašanjih. Namesto, da bi se pogovarjali o Damorovem manifestu in skupaj ugotovili, da 99% ljudi seveda nasprotuje nacizmu, ne glede na to, če so nekateri konservativci in nacionalisti, so pretepali slamnate može.  Koliko je bilo skoraj histeričnih vzklikov, ‘Joj, nacisti so vsepovsod!’ in ‘Glej ga, spet se je eden prikazal!’ Čeprav kuklux klanovci niso od včeraj in so nacisti v Ukrajini mnogo večji problem, kot v ZDA, kjer nimajo nobene moči, se je ustvarjalo sliko temačne Amerike in rasističnih kolaborantov iz domačih logov, ki takšno Ameriko podpirajo. Vse skupaj je bilo seveda daleč od resnice.

Seveda je tudi na drugi strani pogosto tako. Spomnimo se le zasedanja G20 v Hamburgu in divjanja v črno zamaskiranih mladcev. To so, mimogrede, iste ideološke matere sinovi, kot tisti, ki v ZDA delajo zgago ob vsakem shodu podpornikov Trumpa in so tokrat tudi na protestih proti nacistom v Chralottesvillu.  Hamburg je bil predstavljen kot divjanje nasilnih množic, medtem ko se je mirne proteste ingoriralo. To so počeli tako mediji, kot desničarski komentatorji na spletu. Oboji so namerno poudarjali nasilje, da bi tako očrnili vso progresivno, socialistično alternativo.

Vidite, medtem ko na levici svoje nasprotnike posplošeno označujejo za naciste, jih na desnici za komuniste.  Gredo še dalje, povezujejo islamski fašizem z antifa, feministkami in tako dalje, povsod vidijo same zarote.

V resnici je svet malo bolj zapleten, kot ga kaže takšno črno belo slikanje.

Od samega začetka sem o Twitterju imel svoje pomisleke. Da, res je, je zelo dober za hitro širjenje informacij. Toda, po drugi strani ljudi poneumlja, saj v tistih nekaj znakih res težko razviješ misel in zaradi tega je marsikatero sporočilo popačeno, večinoma pa je pretirano poenostavljeno. Kot forum je twitter skorajda neuporaben. Postal je bojišče, kjer se različna plemena spopadajo med seboj in resnica že zdavnaj ni več pomembna. Ker je skorajda nemogoče debatirati, je vse skupaj le še vaja v zasmehovanju in žaljenju. To bolj umirjene uporabnike seveda odbija, skrajneži pa se v takšnih razmerah dobro znajdejo. Ko enkrat pritisk postane prevelik, se začne blokirati nezaželene uporabnike in se tako ustvarjajo mehurčki. Ne bom trdil, da tudi sam tega ne počnem. Skrajneže, sploh takšne, ki ne znajo drugega kot žaliti,  blokiram, ker ne vidim posebne koristi v debati z njimi, vendar pa trdim, da je treba vsaj nekaj predstavnikov vsake struje spremljati, da tako lažje razumeš svet.

Kakorkoli že, Twitter je vedno bolj le še bojišče, kjer je težko najti stične točke in bolj služi dodatnemu razkolu. Resnica ni pomembna, pomembno je, da zmagajo naši. Zaradi tega tudi lahko pridemo do tega, da se svet na Twitterju zdi tako zelo drugačen, kot je potem v realnosti. Da nekateri uporabniki, v tem primeru na levici, mislijo, da velika večina misli tako kot oni, da torej podpirajo rušenje konfederacijskih spomenikov in enačijo Trumpove podpornike z nacizmom. Da velika večina nasprotuje Trumpovemu prelaganju krivde na obe strani, čeprav se v resnici čez 40% Američanov z njim strinja. Večina je torej veliko manjša.

Prihodnost nam bo bržkone postregla s še hujšim. Kot gobe po dežju rastejo alternative zdaj prevladujočim družabnim omrežjem. Ker se konservativci in nacionalisti počutijo preganjane na Facebooku, Twitterju, Youtubu, celo na Patreonu, gradijo nova omrežja, kot so Gab in Minds. Postati hočejo odporni na grožnje po ukinjanju njihovih profilov. Za marsikoga je to vprašanje dohodka, saj s svojimi posnetki in zapisi služijo.  Posledica bo še hujša polarizacija, ljudje bodo vedno bolj živeli v različnih svetovih, preprosto ne bo več enake izkušnje sveta.  Zaradi tega bodo boji le še bolj zagrizeni, le še bolj polni posmeha in nepotrebnih napadov.

To bo seveda imelo vpliv tudi na politična razmerja. Že zdaj vidimo, da tudi tam divjajo plemenske vojne. V prihodnje utegne vse skupaj biti le še slabše.

 

 

Advertisements