Zadnje soočenje zagovornikov in nasprotnikov  Zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom želežniške proge Divača-Koper na RTV Slovenija, se je končalo sramotno, a nič kaj nepričakovano. Eden izmed udeležencev je izgubil živce in so ga morali odstraniti varnostniki. Že pred tem je bilo jasno, da nima tam kaj iskati, tisti z nekaj boljšim spominom pa so v njem prepoznali človeka, ki nam je pred dvema letoma na referendumu o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerji govoril o hormonskih motilcih.

Ni bil edini takšni, ki  je izkoristil pravila, ki dopuščajo, da besedo lahko dobi vsak udeleženec kampanje. S tem je prispeval k temu, da se je soočenje spremenilo v burko, ki je lahko prepričala le malokoga. Namesto spopada argumentov, smo dobili nekaj podobnega resničnostnemu šovu.

O tem sem sicer pisal že pred dvema letoma in se bere, kot bi napisal v petek zjutraj.

Na napakah bi se morali učiti. V tej kampanji jih je bilo veliko. Izkazalo se je, da je datum referenduma še najmanjši problem. Upam si trditi, da če bi bil referendum izveden istočasno, kot volitve za predsednika republike, da bi ljudje bili še manj obveščeni, kot so zdaj. Še bolj bi glasovali po strankarskih linijah, še bolj bi glasovali proti nekomu in ne na podlagi globljega premisleka. To je tudi razumljivo, saj večina nima časa, da bi se dlje časa ukvarjala s političnimi vprašanji. Po drugi strani je res, da bi s tem zmanjšali stroške in povečali udeležbo. Premislili bi lahko, da bi imeli, podobno kot Američani, določen dan v letu, ko bi imeli referendume in volitve, a pri tem se moramo zavedati, da ima to tako pluse, kot minuse.

Prva težava je, da si je vlada za kampanjo namenila 90000 evrov. Dobro, imeti morajo možnost, da financirajo zagovarjanje svojega zakona. S tem ni nič narobe. Toda, trdim da bi morali za referendume urediti financiranje. Tako zagovorniki, kot nasprotniki, bi morali dobiti isto vsoto, s katero bi potem lahko financirali svoje delovanje. Mogoče bi bilo potem dobro, če bi se druga sredstva prepovedalo, tako da bi obe strani imeli enake možnosti.

Potem je tu zakasnelo pošiljanje obvestil o referendumu. Bilo je veliko pritožb, da so obvestila prihajala zelo pozno, ali pa sploh ne. Res je, da lahko greste glasovati brez obvestila, toda kljub temu se to zdi, kot da bi nekdo nalašč hotel, da se čim manj ljudi udeleži referenduma. Namreč, da nasprotniki zakona zmagajo, potrebujejo 20% vsega volilnega telesa. Tam okoli 340000 ljudi mora glasovati proti, kar pa ni tako enostavno doseči.

Ker je udeležba del igre, ker ena stran lahko zmaga tako, da ljudi naredi čim bolj apatične, ni nič presenetljivega, če skušajo vlada in zakonu naklonjeni mediji vse skupaj utišati. Čim manj se govori, ali čim bolj se spreminja v cirkus, manj povprečnih ljudi bo imelo interes, da pride na volišče. Raje bodo ostali doma, jezni, ker se morajo odločati o nečem, o čemer bi morali odločiti za to plačani ljudje. Nič jih ne bo brigalo, da je referendum izraz demokratične volje ljudstva. Vse skupaj se jim bo zdelo zapravljanje denarja.

Po mojem mnenju je to narobe. Referendumi res stanejo, a stane nas tudi predstavniška demokracija. Upam, da ni nihče ne zagovarja diktature, ker bo pač manj denarja šlo za volitve. Če se udeleženci kampanje lahko gredo takšne in drugačne igrice, tudi to, da skušajo čim bolj utišati debato, pa je nesprejemljivo, če to počnejo mediji, ki se imajo sicer za četrto vejo oblasti. Dobro obveščeni državljani so temelj svobodne in demokratično urejene družbe, a da bi bili dobro obveščeni, morajo mediji narediti svoj del. S tem se vrnemo na začetek tega zapisa. Ne more biti tako, da je dostop omogočen vsakemu posebnežu, ustvariti je treba format, ki bo čim bolj izbistril pogled. To velja predvsem za javno RTV,  a tega bi se morali držati tudi zasebni mediji, če resno jemljejo svoje poslanstvo. K temu jih seveda nihče ne more prisiliti.

Bojim se, da se ne bomo naučili na napakah in bo na naslednjem referendumu podobno, kot je bilo tokrat.