Zakaj Levica ni na predsedniških volitvah kandidirala svojega človeka

Volitve predsednika republike so odlična priložnost za stranke, da se skozi kampanjo oglašujejo. V tej tekmi je kar nekaj takšnih kandidatov, ki se zavedajo, da nimajo nobenih možnosti, a lahko širijo sporočila strank, katere zastopajo. Zakaj torej med njimi ni Levice?

Težko verjeti, da je večina podpornikov Levice zadovoljna z Borutom Pahorjem in se jim ne zdi smotrno imeti v boju svojega tekmovalca. Tudi je težko verjeti, da je Marjan Šarec njihov kandidat. Vsi drugi še veliko manj.

Kako bi moralo biti? Levica bi morala že leto dni pred volitvami pripravljati teren, iskati kandidate. Vsak korak kampanje bi morali oglaševati. Če ne drugače, preko družabnih omrežij in spletnih strani, da bi s tem najprej mobilizirali svoje podpornike, potem pa tudi druge. Poiskali bi lahko kandidata ali kandidatko, ki bi volilnemu telesu najbolje predstavljal njihove vrednote in zamisli. Vsaj proti koncu kampanje se odpre veliko prostora v medijih, bodisi v intervjujih, bodisi v soočenjih, s tem pa se odpre tudi pot do zavesti volivcev.

Na tem mestu se moram vprašati o nečem zelo pomembnem za Levico. Imajo sploh primerne kandidate? To ni vprašanje za zdaj že zamujeno priložnost predsedniških volitev, ampak za naslednje državnozborske. Imajo v Levici pripravljen nabor kandidatov za ministre, vedo natančno, katera ministrstva bi imeli, v primeru da se jih povabi v vladajočo koalicijo? Signal namreč ni najboljši. Če niso bili v stanju kandidirati svojega človeka v predsedniško tekmo, bodo potem imeli dva ali tri spodobne posameznike za ministre?

Vem, da živimo v časih, ko lahko volitve zmagate z enim prepoznavnim obrazom, programom na dveh listih in z vseh vetrov nabranimi kandidati. Toda to ni najboljše za delovanje države. Volivci bi se morali zavedati, da tudi če imajo takšne stranke najboljše namene, vsaj v začetku nimajo potrebnega znanja in bodo delale ogromno napak. Na njih se bo prilepilo ogromno parazitov, ki jim bo šlo samo za plače in dostop do moči odločanja. Resne stranke morajo že dolgo pred volitvami imeti  program in ustrezne kadre. Pripravljati se morajo na oblast, če se jim ta ponudi. V opoziciji je namreč težko veliko spremeniti. Lahko ostaneš načelen in neomadeževan, ne moreš pa niti kaj posebej spremeniti.

Naj na tem mestu izrazim svojo bojazen, ki se ne dotika samo Levice, ampak celotnega političnega prostora. Namreč, bojim se, da imamo zelo malo sposobnih ljudi pripravljenih svoje glave nastavljati nenehnim napadom, ki sledijo vstopu v politične vode. Napadom, ki pogosto prihajajo z istega političnega pola in to le zato, ker se v svojih besedah in odločitvah v nekem trenutku zdijo premalo ideološko čisti, še posebej, če sklepajo kompromise. Sledijo razkoli, ker so ljudje nesposobni presegati že najmanjše delitve in brezglavo zahtevajo, da se nenehno izpolnjujejo samo njihove zahteve.  Potem je tu še drug problem. Malo je ljudi, ki so dejansko pripravljeni kaj narediti, ne le govoriti. Malo jih je, ki so pripravljeni svoj čas žrtvovati za politiko.

Na kratko, bojim se, za Levico, da bo težko zbrala dovolj motivirinah in sposobnih ljudi, da bi se lahko šla uspešno  politiko, tudi če bo dosegla visok rezultat na volitvah in bo povabljena v vladajočo koalicijo.

Advertisements