Sirija je pretežno muslimanska država, a božič lahko krščanska manjšina tam vseeno praznuje. Se pravi, praznujejo ga lahko na področjih, ki jih nadzoruje vlada. Pod zdaj večinoma uničeno Islamsko državo ga seveda niso mogli.

To pove veliko.

Oblast, ki jo zahodne sile pod vodstvo ZDA želijo odstraniti, omogoča preživetje kristjanom,  medtem ko uporniki skušajo bolj ali manj uveljaviti nadoblast samo ene  verzije ene religije in preganjati vse druge. Iz Damaska in Alepa prihajajo fotografije božičnih praznovanj, iz uporniškega Idliba ne toliko.

Alepo

Nič čudnega, če se za Asadov režim borijo suniti, šiiti, kristjani. Alternativa je namreč grozljiva in na žalost v zahodnih prestolnicah to dobro vedo, a jim ni mar. Ne bi bi jim bilo mar niti, če bi Islamska država zavzela Damask, ker so pač mislili, da so manjša nevarnost. Zaradi tega so sposobni podpirati preimenovano Al Kaido, ki je izvedla najhujši teroristični napd v zgodovini ZDA. Zaradi tega so neodgovorno pošiljali orožje upornikom in je to orožje potem ‘slučajno’ končalo v rokah najhujših skrajnežev.

K sreči je prišlo do ruskega posredovanja. Drugače božiča v Damasku, Alepu in drugod po Siriji  ne bi bilo. Bile bi pa množice sirskih kristjanov, ki bi bežale v sosednje države in proti Evropi. Če jih ne bi preprosto pobili.

Vprašajmo se. Kdo je naš prijatelj in kdo naš sovražnik v tej zgodbi? Sekularna država, ali skrajneži podobni tistim, ki po zahodu izvajajo teroristične napade? Seveda je mogoče kritizirati Asada in ga pozivati k reformam, potem ko bo vojne enkrat konec, toda z veliko njegovimi nasprotniki se niti pogovarjati ne da.