Evropa mora prilagoditi svojo zunanjo politiko, če ne želi končati kot nepomembno obrobje

Nujna je neodvisna zunanja politika, skupaj z bolj globoko povezavo vedno bolj šibkih evropskih držav, ki same zase na globalnem odru ne pomenijo več veliko. Da bi se to zgodilo, morajo Evropejci premisliti svojo navezanost na ZDA. Prav ta odvisnost namreč vodi v status obrobja.

Evropske države so ta hip še vedno bogatejše, kot večina sveta, a pozornemu opazovalcu ne more uiti premik globalnega gospodarskega težišča proti vzhodni Aziji. Ne more mu niti uiti vedno močnejše povezovanje azijskih držav, ki ni le gospodarsko, ampak tudi vojaško. Kitajsko rusko zavezništvo je jedro tega, nespametne ameriške poteze pa so uspele na to os potisniti tudi stare sovražnike, kot je Iran, kot tudi nove, kot Turčijo in Pakistan. Ker Evropejci sledijo Američanom, te države postajajo ne le ameriški, ampak tudi evropski konkurenti.

Evropejci moramo sodelovati z Rusi in Turki, ne iz njih delati nasprotnike. Iran je lahko velika priložnost za evropsko gospodarstvo. Odprte trgovske poti vse do Kitajske lahko le koristijo. Zapirati si vrata, ker Američani v svetu želijo ohraniti svojo prevlado in svoje zaveznike silijo v sankcije, kakor proti Rusiji in Iranu, ni najbolj modro.

Evropska zunanja politika mora sloneti na čim boljših odnosih s čim več državami sveta, zato pa mora biti neodvisna.  Da pa bi bila neodvisna, bo morala prenehati s slepim sledenjem Američanom, hkrati pa bolj govoriti z enim glasom. Ta glas bo moral biti podprt z zadostno vojaško močjo.

Za zdaj Evropejci še nismo vojaško ogroženi. Rusija ne bo izvedla invazije, Turčija še manj. Toda, kljub temu je potreba po zadostni vojaški moči, ki bo odbijala vsakršne težnje drugih velikih sil, da bi na silo diktirale Evropejcem, kako se obnašati, vedno večja. Ko se bo ogromen evrazijski prostor krepil in bo Kitajska vedno bolj velesila, prav tako Indija in ko bodo države kot Turčija, Iran in Pakistan vedno bolj pomembne srednje sile s sposobnostjo projekcije moči daleč od svojih meja, predvsem z razvojem raketne tehnologije, bo tudi varnostna ogroženost Evropejcev vse večja. Če bodo nastopali kot Grki ali Čehi, bodo že težko preprečili pritiske nase, ki bodo v modernem svetu prihajali v različnih oblikah. V gospodarskih, vojaških, medijskih, da ne govorimo, da se bodo vojne bile tudi brze izstreljenega naboja, z vdori v računalniške sisteme, s čimer bodo lahko napadalci ustavili delovanje elektrogospdoarstva ali pametnih tovarn. Toda, če bodo nastopali kot Evropejci, znotraj močne, neodvisne vojaške povezave, ti pritiski že ne bodo več tako močni.

Če bo ostalo tako kot je zdaj, bodo evropske države delovale kot podaljški ameriške zunanje politike, s čimer bodo nase prevzele vlogo bojišča med ameriškim imperijem in njihovimi nasprotniki. Predvsem to pomeni, da bodo ujetnice zaostrovanja odnosov z Rusijo in bržkone tudi s Turčijo, s čimer  bodo priprle vrata gospodarskemu sodelovanju in s tem osiromašile same sebe, da ne govorimo o tem, da se bo odvisnost od ZDA povečala. Evropejci ne smemo dovoliti, da se nam to zgodi. Ne smemo postati bojišče zunanjih centrov moči, ampak moramo nastopati kot neodvisna in močna sila, ki bo lahko svojim prebivalcem zagotovila spodobno življenje in varnost.

 

Advertisements