Sovražni govor za vas, ne sovražni govor za nas

Najprej je bil tvit. ‘Jst bi njo. V enmu filmu. Brutalno. Ohne vazelinë’, se je glasil. V tej zgodbi sta bili dve osebi. Norma Korošec, mlada konservativka, ki rada izraža mnenja o perečih temah in Jure Mastnak, novinar na nacionalni RTV. Na družabnem omrežju tviter, je Mastnak zapisal navedene besede, potem ko je eden izmed uporabnikov objavil posnetek s tiskovne konference Združene desnice, na katerem je Aleš Primc Normo Korošec povabil k izjavi. Okoliščine so bolj kot ne nepomembne.

Kaj lahko razberemo iz Mastnakovih besed? Ponesrečeno šalo? Grožnjo? Neokusno opazko? V resnici marsikaj, a če je tu kaj kaznivega, lahko odloči le sodišče, če se ga vpraša za mnenje. Vsekakor pa je mogoče verjeti Normi Korošec, da se ni počutila najbolje. Da je naredil napako, je spoznal tudi Mastnak, ki se je opravičil.

Kakor je v navadi pri takšnih izpadih, sta se hitro organizirala dva tabora, le da sta tokrat zagovarjala nekaj, kar drugače ne. Na eni strani levica, ki je odkrila svojo ljubezen do svobode govora, na drugi desnica, ki je odkrila sovražni govor. Drugače smo navajeni, da je obratno.

Dvoličnost.

Zagovarjam čim večjo svobodo govora in ne vidim razloga, zakaj bi tudi v tem primeru bilo drugače. Seveda je svoboda govora omejena. Grožnje je nujno treba kaznovati, drugače pa so lahko ljudje tudi tepci, a to ne pomeni, da jih je treba vreči iz službe in jim povsem uničiti življenje. Mastnak se je po mojem mnenju izrazil zelo nespametno, celo zlovešče, a je to obžaloval. To spoštujem. Seveda bi ga lahko Norma Korošec tožila in tudi to bi razumel. Res imamo svobodo govora, toda bilo bi dobro, če bi ne izrekli vsake neumnosti, ki nam pride na pamet, še posebej, če lahko s tem koga prizadenemo. Včasih ne moremo drugače, recimo ob kakšnih verskih debatah, kjer bomo z zanikanjem trditev neke verske skupnosti marsikoga prizadeli, a svobodna izmenjava mnenj in možnost kritike nam morata biti sveti. Podobno je pri razpravah o politiki ali zgodovini, o ideologijah, gospodarstvu in tako dalje.

Gonja proti sovražnemu govoru je v teh časih pogosto le krinka, s katero se želi utišati alternative vladajočemu redu. Zadnje čase je tarča te gonje predvsem politična desnica, ki se jo označuje za fašistično, toda ni dvoma, da se lahko v vlogi tarče hitro znajde tudi levica. Na tak način se skuša ohraniti diktaturo centra, ki ni nič drugega kot skupek vladajočih elit od politike, gospodarstva, do medijev in izobraževanja in kulture.

Če bi čisto enake besede za neko feministko uporabil član SDS, bi se nanj iz ust večine tistih, ki Mastnaka, ki je sicer vmes že napovedal upokojitev z družabnih omrežij, podpirajo, vsulo neznansko zgražanje in pozivi k sankcijam. Na drugi strani bi tisti, ki zdaj rohnijo o sovražnem govoru in menijo, da bi Mastnaka morali vreči iz službe, preklinjali politično korektnost, dokazovali, da v njegovih besedah ni nič strašnega, da gre bolj za šalo in da levičarji nimajo smisla za humor. Ob povsem enakih besedah!

Kaj nam to pove? Da smo soočeni z bezobzirnim bojem, kjer so ljudje v veliki meri sposobni v trenutku zavreči vse, kar so še do včeraj zagovarjali. Da gre v resnici le za boj skupin, boj, v katerem so dovoljena vsa sredstva. Se pravi, našim je dovoljeno vse, njihovim nič. Napake naših se minimizira in odpravi s posmehom, napake njihovih se pretirava čez vsako mero in zahteva najokrutnejše kazni.

Advertisements