Vladimir Putin zmagovalec ruskih predsedniških volitev, Pavel Grudinin z dobro podporo

Zadovoljen sem, da sem pred meseci kar dobro napovedal razplet ruskih predsedniških volitev. Vladimir Putin je bil od začetka nesporen favorit, liberalna opozicija pa nepomembna. Pravo vprašanje je bilo, kakšna bo udeležba in koliko bodo dobili komunisti in nacionalisti z Grudininom in Žirinovskim.

Po prvih podatkih (po 45% preštetih glasov), je Vladimir Putin osvojil svoj četrti mandat ob skoraj 60% volilni udeležbi. Putin je dobil 74,7%, Pavel Grudinin 13,7% in Vladimir Žirinovski 6,4%.  Ostali kandidati niso presegli dveh %.

Nekaj osnov. Osem kandidatov je sodelovalo v predsedniških volitvah. Za status kandidata so morali imeti ali podporo stranke v Dumi, ali podporo neparlamentarne stranke in 100000 podpisov iz vse Rusije ali pa v primeru neodvisne kandidature 300000 podpisov iz vse Rusije. Za slednji dve možnosti je bila potrebna kar dobra organizacija po vsej državi. Grobo in posplošeno je bilo mogoče kandidate razdeliti v liberalni, socialistični in nacionalistični tabor, medtem ko je Putin zavzel ves prostor na sredini. Ideološko je bil političen prostor tako dobro pokrit in Rusi so imeli možnost izbire. Da bi volitve bile čim bolj poštene, je Centralna volilna komisija po celotni državi na voliščih namestila na tisoče kamer in s tem omogočila nadzor, ki bi preprečil ali vsaj dokumentiral zlorabe. Prisotnih je bilo 140000 opazovalcev, med njimi 1500 tujih.

Do nekaj zlorab in še do več pritožb je res prišlo. Med njimi je bil primer alkoholiziranega volivca, ki si je vzel veliko časa, da je volilni list vtaknil v skrinjico, zaradi česar so nekateri mislili, da jih je v skrinjico nasul več, a se je na posnetku videlo, da temu ni bilo tako. Do resničnega primera polnjenja skrinjih s strani volilne komisije je prišlo na drugem volišču, zaradi česar rezultatov s tistega volišča niso mogli upoštevati.

Putinove zmage ni težko razložiti. Ljudje se še spominjajo katastrofe devetdesetih let in rasti pod njegovo vladavino. Uspel se je postaviti nekam na politično sredino, z rahlo nacionalistično, rahlo populistično politiko, hkrati pa z mešanico liberalnega in državnega gospodarstva, povrhu pa še s poudarjanjem konservativnih vrednot. Kljub temu mu je podpora začela počasi upadati. Vojna v Ukrajini, priključitev Krima in sankcije so mu pomagale vrniti podporo v višave. Če tega vsega ne bi bilo, bi imel velike probleme v boju s konkurenco, saj bi se Rusi bolj koncentrirali na probleme v državi in bi ga zanje tudi krivili.

Da je Grudinin uspel dobiti toliko kot je, je tudi razumljivo. Na eni strani je volilno telo komunistov, ki se počasi stara in izumira, a vseeno ni tako majhno, na drugi strani je mlajša generacija, ki hoče bolj socialno ureditev in alternativo vladajočim silam. Grudinin je lahko oboje povezal, ker je nastopal pod zastavo komunistov, a se je hkrati lahko pohvalil, da je uspešen poslovnež. Zaradi tega so ga tudi napadali. Najprej, ker ni prijavil svojih računov v tujini, potem so našli ljudi, ki so ga obtoževali, da  jih je ogoljufal. Poudarjali so, da je malo čudno, če bogat oligarh, četudi rdeč, nastopa za komunistično stranko.

Žirinovski je stalnica ruskih predsedniških volitev in predstavlja nacionalistični del volivcev. Pogosto se obnaša kot klovn, a to ne pomeni, da ne nagovarja tiste Ruse, ki bi na oblasti želeli močnega moža, pripravljenega s trdo roko udariti proti zunanjim sovražnikom. Njegov problem je, da Putin vendarle nagovarja tudi nacionaliste, še posebej z modernizacijo vojske in uspešnimi operacijami v Siriji in s priključitvijo Krima.

Liberalni tabor v Rusiji ima težavo v tem, da se prepogosto vede kot zastopnik tujih interesov. Poglejmo si le Ksenijo Sobčak, ki so ji ankete javnega mnenja ves čas merile izredno negativen rating. Ni treba biti genij, da razumeš, da njen obisk v ZDA ni ravno prispeval k njeni popularnosti. Potem je tu še zgodovina. Nekaj časa bo še moralo miniti, da bodo ljudje pozabili katastrofo devetdesetih, ko so ravno ekonomski liberalci množice Rusov potisnili v revščino in bedo.

Rezultat ruskih predsedniških volitev nam potrjuje trenutno priljubljenost Vladimirja Putina, a nam kaže tudi v katero smer se utegne v prihodnje nagniti tehtnica popularnosti. Dolgoročno Putin ne more vzdrževati svoje podpore, če ne bo višje gospodarske rasti, izboljševanja materialnega stanja državljanov in boja s korupcijo, tudi ob prisotnosti zunanjega sovražnika, ki ga lahko krivi za stanje v državi. Rusko gospodarstvo sicer res raste, toda 2% ni ravno veliko. Tudi ni pričakovati, da bi Putin Rusiji vladal večno, jasno pa je da ga ni politika iz vladajočih elit, ki bi imel kaj prida podpore.  Volivci se bodo počasi začeli pretakati k alternativam in dve sta očitni. Na eni strani so komunisti, na drugi nacionalisti, pri čemer ni nujno, da bodo njihovi prvi obrazi čez nekaj let še vedno Grudinin, Zjuganov ali Žirinovski. Komunisti bodo pridobivali ob slabšem gospodarskem stanju, nacionalisti, če bo Rusija v odnosu z ZDA izgubila kakšno bitko.  Liberalci ne bodo mogli napredovati, dokler ne bodo zavzeli bolj odločne drže v odnosu do ZDA in zahoda, saj bodo ob mednarodnih trenjih Rusi, kakor to počnejo ljudje po vsem svetu, zavračali vsakogar, za katerega bodo mislili, da mu interesi lastne države niso na prvem mestu.

Nov Putinov mandat ne pomeni, da bo vse ostalo po starem, kajti tudi vladajoče elite v Rusiji se zavedajo nevarnosti. Bržkone bo prišlo do spopada med ljudmi, ki obkrožajo predsednika, v katero smer se naj država razvija.  Bo več sredstev namenjenih modernizaciji in krepitvi oboroženih sil ali sociali, zdravstvu in izobraževanju? Naj bo država bolj ali manj ekonomsko liberalna? Se bo nadaljeval poudarek na boju proti inflaciji, ali bodo prednost dobile večje investicije in gospodarska rast, tudi za ceno višje inflacije? Vsega tega nam ne razkriva rezultat volitev, ampak bomo morali še počakati na odločitve v naslednjih mesecih.

 

Advertisements