Petnajst let od napada na Irak

Dvajsetega marca 2003 se je začela vojna proti Iraku, ki je privedla ne le do padca Sadamovega režima, ampak tudi do dolgotrajnega odporniškega boja proti zasedbenim silam, državljanjski vojni med suniti in šiiti in na koncu celo do vzpona in uničenja groteskne Islamske države. Dobro se je spomniti, da se je ta vojna začela na podlagi laži, da Irak poseduje orožje za množično uničevanje.

V času, ko povsod govorijo o lažnih novicah, se je dobro tudi spomniti, da so tako imenovani resni mediji, ki zdaj svarijo pred ruskimi mediji in raznimi alternativami na spletu, zahodni javnosti prodajali laži in s tem pomagali sprožiti vojno. To je pomembno, ker živimo v času, ko skušajo Rusijo obtožiti za napad na enega svojih bivših agentov na britanskih tleh, čeprav je taisti agent bil nekaj časa že v ruskem zaporu in bi ga lahko ubili tedaj, če bi to res hoteli, hkrati pa bi vsak napad v letu svetovnega prvenstva v nogometu v Rusiji bil sila nerazumen.

O tem, da se je Irak za ZDA sprevrgel v poraz, mi ni treba ponavljati. O tem sem pisal že pred petimi leti.

Američanom je z uvajanjem demokracije uspelo do oblasti pripeljati šiitsko večino in trenutni vladarji v Bagdadu so v prijateljskih odnosih s svojimi vzhodnimi sosedi v islamski republiki. V vojni za Irak je zmagal Iran. Seveda bi bilo naivno trditi, da je primarni ameriški cilj v Iraku bil vzpostavitev svobodne, demokratične in uspešne države. To, da ni šlo za lov za teroristi ali za orožjem za množično uničevanje, je jasno vsakomur. Skrajneži so se v Iraku namnožili po padcu brutalne diktature Sadama Husseina, orožje za množično uničevanje je bilo samo propagandna pretveza za vojno.

Američani so morali v Iraku še enkrat posredovati z večjimi silam, tokrat proti Islamski državi, toda pozornemu opazovalcu je postalo jasno, da je v tej vojni prav tako pomembno vlogo odigral Iran, sicer ameriški nasprotnik. Po koncu operacij so Iračani kmalu začeli govoriti o ameriškem umiku. Jih pač nimajo najbolj radi.

ZDA so za svojo pustolovščino zelo drago plačale, dobile pa bore malo. Irak je po drugi strani plačal še mnogo več in  je še vedno nestabilna država, v kateri številni problemi ostajajo nerazrešeni. Upamo lahko, da bo prihodnost prinesla bolj mirne čase, toda v razdeljeni državi vedno obstaja nevarnost, da postane bojišče tujih interesov.

Advertisements