Avstrijcem je treba priznati, da vedo, kako se dela diplomacija. V Sloveniji se to, da bi zunanja ministrica na svojo poroko povabila ruskega predsednika, čisto zasebno, seveda, ne bi nikoli zgodilo. Preveč bi bilo kritik. Vpili bi, da s tem popuščamo agresivnim Rusom, da vabimo diktatorja, da nas bodo naši zahodni partnerji izločili, sploh pa da to vse preveč stane. Na tak način bi izgubili priložnost, da poglobimo odnose s pomembno državo.

Ruski predsednik Vladimir Putin je v soboto, z zamudo, prispel na letališče v Gradcu, potem pa v koloni vozil v Gomilico in še dlje do gostišča Tscheppe, ki je tako blizu slovenske meje, da bi se lahko do tja kar sprehodil. Avstrijski zunanji ministrici Karin Kneissl, ki se je poročila z Wolfgangom Meilingerjem, je prinesel šopek, kot darilo je prišel pevski zbor kozakov, s Karin pa se je tudi zavrtel v plesu. Na poroki je bil tudi avstrijski kancler Sebastian Kurz.

Avstrijski kancler je bil zadovoljen, da je okrepil odnose z Rusijo, ruski predsednik je lahko s še enim primerom dokazal, da Rusija ni izolirana in Putin se je lahko odpravil k bolj pomembnemu sestanku naproti.

Še istega dne ga je namreč čakalo srečanje z nemško kanclerko Angelo Merkel.

Zaradi Trumpovih nespametnih pritiskov na Evropejce, ki jih sili v popuščanje na trgovinski fronti, da bi ZDA zagotovil boljše pogoje, se Nemci ozirajo po alternativah. Ni jim všeč tudi, kako ameriški predsednik uničuje sporazum z Iranom in zapira vrata nemškim podjetjem. Saj ne, da bi nemška kanclerka hotela rušiti evroatlantske povezave, a vsaj rahlo izboljšati odnose z Rusijo, s katero si Nemčija lahko obeta dobre gospodarske vezi, je modra poteza. Ni vse v naravnem plinu, ki ga Rusi izvažajo v Nemčijo in bi ga Trump rad nadomestil z mnogo dražjim ameriškim. So še druga področja, kjer državi lahko dobro sodelujeta, v obojestransko korist. Tudi Putin se tega zaveda, čeprav je Rusija v preteklih letih zaradi sankcij naredila veliko preusmeritev v bolj samozadostno gospodarstvo, hkrati pa tudi v sodelovanje z azijskimi partnerji. Kljub temu ne bo nič škodilo, če se bodo odnosi z Evropejci normalizirali, še posebej z Nemčijo. Rusom ne koristijo sankcije, odžirajo jim delež gospodarske rasti in otežujejo življenje.

Merklova in Putin sta se pogovarjala tudi o razmerah na vzhodu Ukrajine in v Siriji. Spomnimo se nedomišljenih obtožb na račun Putina in Asada, češ da begunce iz Sirije uporabljata kakor orožje proti Evropejcem. Putin si želi vrnitve sirskih beguncev v domovino, želi si, da bi zahodne države pripomogle k obnovi v vojni uničene Sirije. To je ponudba, ki bi jo Evropejci morali sprejeti, še posebej zaradi krepitve ksenofobnih sil, ki mislijo, da je s prilivom beguncev in migrantov na delu projekt za spremembo demografske slike stare celine. Teorij zarot o vzrokih za prihod množic tujcev iz Afrike in Azije je veliko.

Velikokrat se ponavlja, da je treba vzroke za migrantsko begunske valove zdraviti na izhodišču in obnova Sirije, vrnitev miru v to državo, je prav takšno zdravljenje. Tukaj se ruski predsednik kaže mnogo bolj racionalnega, kot veliko zahodnih, predvsem ameriških politikov, ki bi le rušili in uničevali države, ki jih smatrajo za sovražnike, potem pa ne prevzemali odgovornosti. Libija, Sirija, Irak, Jemen, seznam je dolg. Ne Rusi s svojim posredovanjem, zahodne sile in zalivske monarhije so v bedo pahnile Sirijo, še prej strmoglavile libijski režim, ki je bil sposoben zadrževati tokove migrantov iz subsaharske Afrike. Zdaj ZDA delajo na tem, da bi otežile življenje Turkom. Samo mislimo si lahko, kaj se bo zgodilo, če se bo sesula Turčija. Podobno ravnajo v primeru Irana. Zamislimo si revolucijo v tisti državi, državljanjsko vojno in pritisk milijonov Irancev v Evropo.

Ruskega predsednika Vladimirja Putina obtožujejo, da skuša oslabiti Evropsko Unijo, da podpira skrajne levičarske in desničarske sile. Resnica je takšna, da se Rusi le pogovarjajo s tistimi, ki se želijo pogovarjati z njimi, to pa pogosto so levičarske in desničarske stranke, ki se ne strinjajo z vladajočimi elitami. Če bi se te elite bile pripravljene na enakopraven način sporazumeti z Rusi, bi ti z veseljem sodelovali. V ruskem interesu ni in na tem tudi ne delajo, da bi oslabili Evropsko Unijo in evropske države. Želijo si celo, da bi se te postavile na lastne noge, se okrepile in nehale delovati kot ameriške kolonije, ki pogosto delujejo v svojo škodo, le da zadostijo ukazom iz Washingtona. Putinova želja, da se sirski begunci začnejo vračati v domovino, je le še en dokaz tega. Američani, recimo, ne bodo storili nič, da se to zgodi, tudi če vidijo, kakšen nemir velike migracije vnašajo med Evropejce. Preprosto jim ni mar.

Prav zaradi tega se moramo vprašati, kdo je pravi prijatelj Evrope. Tisti, ki ruši države in potem povzroča valove beguncev in migrantov, ali tisti, ki želi te uničene države obnoviti in begunce vrniti na domove?