Če mislite, da je slab, se motite. Seveda pa je vprašanje, koliko  igrate. A to je problem vsake aktivnosti.

Menim, da se pogosto za kritiko video iger skriva želja po večji veljavi tega, kar kritiki menijo, da je koristno. To pa je vse tisto, kar počnejo sami. Berejo knjige? Menijo, da je to edino pravilno. Ampak, seveda, če nenehoma berete neumnosti, je to potem res koristno? Šport? Če pretiravate, si pridelate poškodbe in tudi to ni najbolj pametno.

Odgovor je uravnoteženost. Dobra mera vsega. Tega se moramo vsi naučiti skozi življenje. Starši morajo svojim otrokom omogočiti, da se preizkusijo v številnih dejavnostih, a pri tem morajo paziti, da določijo meje. Gledati televizijo, da, toda omejen čas in ne vsake neumnosti. Brati knjige, a ne nenehoma. Ukvarjati se s športom, toda če ne mislite iz njih narediti športne zvezde, paziti, da se to ne spremeni v obsedenost. Družabna omrežja? Do meje, da se ne spremeni v zasvojenost. In tako dalje.

Še nekaj. Glede na to, da so video igre priljubljene, je preko njih mogoče igralce marsikaj naučiti. To moramo premisliti. Ne le, da lahko s tem ljudje postanejo boljši pri uporabi tehnologije, lahko jih tudi marsičesa naučimo. Ne glede na to, če gre recimo za streljačino. Igram se da dodati zgodbe z močnim sporočilom, v samo igranje se lahko vključi elemente, ki od igralca zahtevajo, da rešuje probleme, ki niso le kako ustreliti nasprotnika.