Najprej so mediji, ki se zdijo kot iz vzporednega sveta, kakršna je Nova24tv, polna laži in zavajanj, kjer pogosto nisi prepričan, ali gre za satiro ali resnično poročanje. Tega ni vredno spremljati. Ve se, komu služijo.

Ampak potem so tu še mediji, ki bi naj skrbeli za našo obveščenost, a se bolj kot s tem, ukvarjajo z vsiljevanjem svojega mnenja. Ne s poročanjem, ampak z aktivizmom, s katerim hočejo doseči točno določene rezultate. Da, vsi že vemo, da Pop tv zagovarja privatizacijo, da nasprotuje sindikatom in da svoje poslanstvo vidi v tem, čim bolj priskutiti življenje navadnim državljanom z nenehno poplavo negativnih novic.

Kam je šlo poročanje, tipa, to in to se je zgodilo ob tem času, brez vrednostnih sodb, brez ciničnih nasmeškov, brez neumnih podtonov? Saj poročila niso Kmetija ali Bar, kakor nekateri zmotno menijo, da morajo biti. Tekmovanje v zgražanju, zdaj nad tem, zdaj nad onim. Nihče ne ubeži.

Povsem razumem, zakaj mediji nimajo več velike moči v družbi in zakaj jih pogosto pri prepričevanju množic prehitevajo posamezniki s svojimi mnenji na družabnih omrežjih in svojih spletnih straneh ali na youtubu. Pogosto so namreč bolj pristni, jim lažje verjameš, kot medijski mašineriji, ki se ti zlaže preden prešteješ do tri. Razumem tudi, zakaj v ZDA mediji nič ne morejo proti Trumpu, kljub vsakdanjim napadom nanj. Velik del Američanov jih pač ne spremlja več, razen kdaj za kakšen komičen vložek, češ, glej kako spet lažejo. Tisti, ki mislijo, da lahko proti negativnim spremembam v družbi delujejo z veliko medijske pozornosti, z oštevanjem, smešenjem, žaljenjem, se motijo, ker ne opazijo, da tisti, ki bi naj to počeli, skoraj nimajo več moči.

Zakaj bi spremljal poročila na Pop tv, če mi ne nudijo nič drugega, kot negativne novice, pomešane z očitno ideološko obarvanostjo? Da ne govorim o tem, da mi večina slovenskih medijev, ko gre za dogajanje v tujini, postreže s prepisovanjem od večjih ameriških medijev. Verjeli ali ne, zgodbe, ki mi jih ponujajo, lahko dobim prej in to pri viru.