Jordan B. Peterson, kanadski klinični psiholog in profesor psihologije na univerzi v Torontu, je že nekaj časa malodane zvezda številnim, predvsem mladim konservativcem, ki v njem vidijo stoičnega borca za svobodo govora, razlagalca zapletenega sveta, učitelja, kako je treba živeti, a pogosto tudi marsikaj, kar niti približno ni. Slavo je dosegel s svojimi predavanji, ki jih je mogoče pogledati na youtubu pa tudi z nasprotovanjem dopolnilu kanadskega zakona, ki dodaja spolno identiteto kot zaščiteno kategorijo.

Peterson je napisal dve knjigi, Zemljevidi pomenov: Arhitektura prepričanja in bolj znanih 12 pravil za življenje: Protistrup za kaos, prevedenih tudi v slovenščino.

V nedeljo, na dan lokalnih volitev, se je Peterson v okviru svoje turneje, mudil tudi v Sloveniji in še enkrat več dokazal svojo veliko privlačnost. Uspelo mu je zapolniti Gospodarsko razstavišče v Ljubljani s 1800 sedeži, in to kljub temu, da mu v slovenskih medijih nikoli ni bilo danega veliko prostora. Zanimanje za dogodek v organizaciji založbe Družina, je bilo celo tako veliko, da je mnogo ljudi ostalo brez želene, sicer brezplačne vstopnice. Te so sicer na črnem trgu preprodajale celo za 100 evrov.

Posnetek celotnega predavanja si lahko ogledate na Youtubu. Resnici na ljubo je šlo le še za enega v seriji mnogih. Kot je Peterson pojasnil v nekem pogovoru, v teh nastopih rad razvija misli in ne gre za vedno enak, naučen nastop.

Sam Petersona spremljam že nekaj časa, priznam pa, da nisem prebral nobene od njegovih dveh knjig. Kar se tiče 12 pravil za življenje, je to že na prvi pogled najprej knjiga za samopomoč, kar ne preseneča. Peterson sam se pogosto rad pohvali s tem, da je pomagal številnim in to je tudi razumljivo, saj je vendarle klinični psiholog, ki se s tem ukvarja. Prav zaradi tega ne gre v knjigi pričakovati nič pretresljivega in tudi nič takšnega, kar ne bi bilo vredno vdelati v lastno življenje. Peterson svojim bralcem in poslušalcem sporoča, da je življenje pogosto trpljenje, da se je treba boriti, delati na sebi, biti discipliniran, sprejeti odgovornost za svoja dejanja, najprej pospraviti svojo sobo in se potem lotevati reševanja sveta. V tem v resnici ni nič ideološkega in nič takšnega, čemur bi bilo modro nasprotovati, a se to na žalost tudi dogaja, samo zato, ker se ideološko nasprotovanje razvleče tudi na ta del njegovega dela.

Je Peterson fašist? Niti približno. Ostro nasprotuje alternativni desnici, ki je v resnici edina prava, upoštevanja vredna izpostava fašizma ta hip. To spet ni presenetljivo, kajti Peterson se je dolgo časa ukvarjal z zločini totalitarizmov, med njimi fašizma in je v osnovi liberalec, torej stavi na posameznika.

Je Peterson brezsrčni kapitalist, ki verjame v preživetje najmočnejših? Tudi to ni res. Verjame v hirarhije, v razlike med ljudmi, tudi med spoloma, predvsem zaradi strahu pred kolektivizmom in totalitarizmom zavrača socializem, toda zaveda se tudi nevarnosti pretirane neenakosti in verjame v potrebo po določeni regulaciji. Je od človeka, ki se je leta in leta spraševal o tem, kako so možne grozote totalitarizmov, pričakovati kaj drugega?

Peterson je močan pri zagovarjanju svobode govora. Politična desnica, je zanimivo, od levice prevzela to področje. Če so se v preteklosti levičarji borili za pravico govora, dandanes veliko govorijo o sovražnem govoru in potrebi po regulaciji, kaznovanju.

Je Peterson kristjan? To je težko vprašanje. Če ga kdo vpraša o tem, kaj je po njegovem mnenju Bog, dobi zelo zapleten, nejasen odgovor. V krščanskega Boga, čeprav tako rad uporablja krščansko simboliko, skoraj zagotovo ne verjame. Skoraj bi lahko rekli, da je zanj krščanstvo koristno zaradi svojih zgodb, kot vezivo družbe, resnica z veliko začetnico pa je nekaj drugega.

Problem pri obravnavanju Petersona je v tem, da ga ljudje bodisi sovražijo in povsem zavračajo, bodisi slavijo in vsako njegovo besedo jemljejo za vrhunec modrosti. Osebno ga zelo rad poslušam. Ponekod se z njim strinjam, ponekod ne in mislim, da je to edini dober odnos.

Živimo v času vse hujše polarizacije, ko je to vedno manj mogoče. To lahko zadnje dni spremljamo na družabnih omrežjih, kjer se tudi okoli tega obiska spopadata dva tabora. Na levici je ogromno posmeha in kritike, ki pogosto izhaja iz zelo površnega spremljanja njegovega dela. Ne bom se posebej ukvarjal s temi kritikami, saj mi je jasno, da jih večina izhaja iz nepoznavanja in se samo napaja iz nekaj dostopnih komentarjev na spletu.

Tu gre za večji problem, ki ga opažam že dlje časa in se nanj obračam z levega političnega pola, kamor spadam sam. To je sistematično rušenje vseh mostov in odrivanje pogosto čisto spodobnih ljudi, ali ljudi, s katerimi je mogoče imeti dialog, v roke skrajne desnice. Ljudje, kot so Peterson, ne spadajo tja. Tudi večina njegove publike, si upam trditi, ne. Kaj menite, da se zgodi, če te ljudi imenujete za neumne? Mislite, da bodo še kdaj poslušali vaše argumente, da bodo na volitvah podprli politično opcijo, ki vam je ljuba? Se mar nismo ničesar naučili iz ameriških predsedniških volitev, ko je Hillary Clinton ponižala polovico Amerike, potem pa se je demokratski del histerično jokal in besnel ob Trumpovi zmagi? Predvsem številni mladi moški so se našli v Petersonovih sporočilih in s tem ni nič narobe. Namesto, da bi se na levici vprašali, če morebiti sami ne bi morali nagovoriti prav te mlade moške, ki iščejo odgovore na življenjske zaplete, se najdejo takšni, ki jih žalijo. Sebi v pogubo.

Ne, s spodobnimi ljudmi, ki ne razmišljajo čisto enako kot sami, je treba voditi dialog. Izogibati se je treba posmehu in poniževanju. Potrebna je odprtost za drugačna mnenja. Prava ostrina mora biti namenjena resničnim skrajnežem, takšnim, s katerimi ne more biti sobivanja, ker zagovarjajo rasizem, sovraštvo in bi ob prvi pravi priložnosti pokazali svojo nasilno naravo.

Zelo si želim soočenja med Petersonom in Žižkom, ki bi lahko služilo ne le kot konfrontacija, ampak tudi za gradnjo mostu, a tudi pogovor med Petersonom in Russelom Brandom je že bil zelo dober. V celoti si ga lahko ogledate na spodnjem posnetku.

Če koga zanima, še en pogled na Petersona, ki mi je zelo blizu.

Na koncu moram še nekaj dodati. Priznam, da je zame osebno veselje videti, da je v tem svetu poneumljanja z različnimi resničnostnimi šovi, še mesto za intelektualne debate, da so množice pripravljene in sposobne spremljati uro ali dve dolga predavanja ali debate in razmišljati o čem več, kot o tem, kako se je v Kmetiji obnašala Aneta. Nekaj, s čimer nas poneumljajo prevladujoči mediji in nas hkrati brez občutka za sram, opozarjajo na lažne novice in sovražni govor.