Obtožbe na račun Rusije so postale že prav absurdne. Na primer Skripal smo že pozabili, medtem ko nam na domnevno vmešavanje v ameriške predsedniške volitve zaradi notranjepolitičnh ameriških razmer še dolgo ne bodo dovolil. Ruskih medijev na zahodu ne prenesejo, ker jim rušijo dominacijo v medijskem prostoru, a zdaj so šli še korak dlje.

Maša in medved je zelo priljubljena risanka. Na youtubu ima čez štiri milijone naročnikov in je prisotna na marsikaterem otroškem programu. Risanka pač. Toda ne, v svetu zarot, je medved simbol Rusije, Maša pa Putina. Šlo bi naj za željo v svet izvažati pozitivni pogled na Rusijo in tega seveda ne smemo dovoliti. To je dovoljeno samo zahodnim državam, ki s svojo zabavno industrijo to počnejo vsak dan.

Pričakovano so se o tem razpisali angleški mediji, ki so izkopali sicer starejše poročanje finskega časopisa Helsingin Sanomat. Daily Mail citira varnostnega strokovnjaka na univerzi v Buckinghamu, Antonyja Gleesa, češ da je ‘Maša živa, celo zlobna, a tudi pogumna. Udarja nad svojo težo.’ Po njegovem mnenju, ni težko zaključiti, da spominja na Putina.

Kaj je naslednje? Bodo začeli opozarjati, da branje Ane Karenine popravlja negativen vtis, ki ga o Rusiji vsakodnevno proizvajajo zahodni mediji in da je zaradi tega nezaželeno?

Mislim, da bi morali vsi tisti, ki slepo zaupajo poročilom o ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve leta 2016, zdaj končno spregledati, da gre za neumno igro brez dokazov. Seveda država, kot je Rusija, ne more vplivati na rezultat ameriških predsedniških volitev. To bi naj storila z nekaj troli na družabnih omrežjih in negativnim poročanjem o Hillary Clinton? Prosim vas lepo. Če bi temu bilo tako, bi morale vse neodvisne države pred volitvami blokirati vse poročanje tujih medijev in preganjati uporabnike na družabnih omrežjih, ki komentirjao njihove kandidate. Si predstavljate? Slovenija bi lahko Hrvaško obtožila vmešavanja, ker bi hrvaški časopis objavil negativen komentar o enem izmed slovenskih kandidatov. Noro.

To ni tako nedolžno, kot se zdi.  Imam občutek, da je v ozadju želja, čim bolj omejiti vsak vpliv izven sprejetega zahodnega medijsko, zabavnega kompleksa. Živimo v svetu, v katerem je vedno lažje gledati indijske filme, spremljati ruska poročila in turške serije. Z njimi v naša življenja vstopajo drugačni pogledi na svet. Naenkrat nas ne zanima samo Pariz, ampak tudi Mumbai, poznamo  akcijske junake iz južnokorejskih filmov, ne le Hollywoodske, gledamo ruske risanke, ne samo ameriške. Pomislite, da so ves ta čas, leta in leta, v številnih državah sveta snemali filme, med katerimi so nekateri bili tudi dobri, a v kino dvoranah so ves čas prevladovali ameriški.  Kako to? To je samo en primer. Na področju podajanja poročil je bilo enako. The New York Times, CNN in BBC so bili mediji, ki se  jih je spremljalo, preostanek sveta, kot da ni obstajal. Sploh pa so jih jemali tako, kot da vsi, razen zahodnih medijev, nenehoma lažejo in jih ni treba jemati resno.

Toda ta čas je minil in strah je očiten.

Dodajmo k temu še nenehno obračunavanje z globalnimi nasprotniki, bodisi da so to Rusi, Kitajci ali Iranci in končamo z neumnimi zgodbami o risanki Maša in medved.