Večer:

Sogovorniki iz političnih krogov ocenjujejo, da je Šarec po Janezu Janši prvi politik, ki meče senco na koalicijske partnerje in drugim onemogoča rast ob njem. Deloma to pripisujejo tudi njegovemu načinu vladanja. Je odločen in neizprosen pri zasledovanju svojih ciljev. Svojo odločnost je izkazal med drugim, ko je bilo treba presekati interesni spor med koalicijskima partnerjema Alenko Bratušek in Karlom Erjavcem, ko je odstavil ministra Marka Bandellija, in podobno voda na njegov mlin teče tudi v primeru SD-jevega ministra Dejana Prešička, kateremu je v svojem odzivu na očitke o šikaniranjih in mobingu na ministrstvu za kulturo dal dovolj jasen signal, da bi že Socialni demokrati morali sami povleči ustrezno potezo, a se za to niso opogumili, končno odločitev pa so prepustili Šarcu, rekoč, da ta nikakor ne bo zamajala koalicijskih razmerij.

S tem se ne morem strinjati. Marjan Šarec ni kriv za prepire med SAB in DeSUSom. Bandelli se je zašil sam. Tudi vsa afera okoli ministra za kulturo ni delo predsednika vlade. On samo reagira, skuša miriti, ali pospraviti nered, ki so ga ustvarili drugi. Če to počne odločno, je to le edino pravilno. To je navsezadnje tudi njegovo delo.

Šarec ni tisti, ki bi onemogočal rast svojih partnerjev.  Stranki SAB in SD sta žrtvi dogajanja okoli dveh svojih ministrov in ju za delo teh dveh ministrov niti ne moremo kriviti. Problematiziramo lahko le njihov odziv.

Razumljivo je tudi, da bo predsednik vlade, če bodo razmere dobre, pridobival podporo, da pa bodo v nasprotnem primeru pridobivali opozicija in njegovi partnerji, ki se bodo skušali predstaviti za alternativo. To smo že videli v primeru Cerarjeve vlade.