Zakaj nasprotujem vmešavanju v notranje zadeve Venezuele

Spominjam se, bilo je enkrat leta 2011, ko je bila arabska pomlad na vrhuncu in so se nad glavo libijskega diktatorja Gadafija zbirali temni oblaki. Bil je to čas poln upanja za arabski svet. Po Tuniziji se je zdelo, da bo končno napočilo obdobje svobode in demokracije. Da bo odplavilo režime v regiji, ki so toliko let slabo upravljali svoje države, da so, kot Egipt, ostale nepomembne in šibke, le z močnimi oboroženimi silami in še to le na papirju.

Libija je bila vsaj bogata za standarde Severne Afrike, a Gadafi je bil človek, ki je v svojem življenju naredil marsikaj slabega. Govorimo o terorizmu in vojaških avanturah, a tudi o diktaturi, kajti Libijci ob svojem blagostanju, svobode niso imeli.

Zakaj bi nasprotoval odstranitvi takega človeka? Zakaj ne bi podpiral revolucije, čeprav so jo zunanje sile izkoristile, da se znebijo svojega dolgoletnega nasprotnika? Smešni so se mi tedaj zdeli komentatorji na spletu, ki so odločno podpirali Gadafija in svarili pred prevratom, ki bo prinesel le slabo. Zdelo se mi je moralno pravilno, želeti padec diktatorja. Enako sem mislil v primeru Egipta in Sirije.

Motil sem se. V dobronomarnost velikih zahodnih sil in njihovih kolonij, kakršna je na žalost tudi Slovenija, ni mogoče zaupati. Sploh po Libiji ne, ki se je po padcu Gadafija preprosto sesula. Ni bilo nobene humanitarne intervencije, niso Francozi pridrli v Bengazi in  z milijardami svojega denarja podprli libijskega gospodarstva. Nekoč država blagostanja, se je pogreznila v kaos in bedo. Tako daleč je vse skupaj šlo, da so se pojavile celo tržnice s sužnji. Še danes je Libija uničena država, za katero nikomur ni mar.

Potem so si mediji in politiki našli Sirijo. Libijo so pozabili, jo pustili v prahu in se lotili prepričevanja svetovne javnosti, da je treba strmoglaviti Asada. A za razliko od Libije, je Sirija imela zaveznike in Iranci in Rusi so preprečili, da bi se ponovil libijski scenarij. Da, poročali so nam, da v Alepu po režimskem obleganju ni več življenja, da je Sirija malodane postapokaliptična grozota, a v resnici so s tem le prikrivali poraze večinoma skrajnežev, ki so zelo radi rezali glave svojim nasprotnikom.

Če sem na začetku še podpiral revolucijo v Siriji, v naivnem upanju, da bosta z njo prišli svoboda in demokracija, mi je vse postalo jasno takrat, ko so se skrajneži začeli spopadati med sabo, ko so pripadniki Islamske države obračunavali s pripadniki skupin, ki so bile ideološko sorodne Al Kaidi. Mar bi moral Damask, tako kot Mosul v Iraku, pasti v roke Islamske države, ki  ZDA, Turčiji in drugim zaveznikom, očitno ni bila takšna težava, da bi se je resnično lotili in uničili? Ni bila alternativa, zmaga vladnih sil ob podpori Rusije in Irana, boljša opcija? Ni bolje podpirati manjšega zla in mar v Siriji Asad ni manjše zlo, kot islamski skrajneži?

Tisti, ki so uničili Libijo, niso imeli in nimajo nobene pravice pozivati k vmešavanju v notranje zadeve Sirije, vse dokler iz Libije ne naredijo cvetočega otoka svobode in demokracije. Če bi še poznali občutek sramu, bi molčali in se lotili dela, popravljanja tega, kar so  uničili in šele tedaj, ko bi tisto državo dvignili iz bede, bi začeli govoriti o Siriji. Na žalost tega občutka nimajo.

Zdaj so se lotili Venezuele.

Povejte, kdo normalen lahko podpira ameriške in evropske posege v notranje zadeve Venezuele, če vidi uničenje v Libiji, Siriji, Afganistanu?  Da, verjamem, da v Venezueli ni vse najboljše. Lahko si mislim, da Maduro ni najboljši voditelj. Toda, lagati, da podpore med delom ljudstva nima, mi ne morete. Zadosti fotografij in posnetkov množičnih shodov v njegovo podporo sem videl. Ne zbirajo se samo privrženci opozicije. Po vseh letih spremljanja propagande, ki vsako državo, ki stoji na poti interesom največje sile na planetu, predstavlja kot razpadlo, revno, bede polno in hkrati polno vrenja nezadovoljnih množic, sem na to že imun. Lagati znajo, to je vse.

Saj, celo pri nas imamo ljudi, ki Slovenijo predstavljajo kot tik pred propadom in jo slikajo z izrazito temnimi barvami, kljub temu, da imamo visoko gospodarsko rast, nizko brezposelnost, proračunski presežek in tako dalje. Celo k nekemu prebujanju pozivajo. Če že tu pri nas eni tako lažejo, si lahko le mislimo, kako je, ko se svetovna medijska mašinerija zaroti proti neki Venezueli. Ali Iranu. Ali kdorkoli bo že jutri naslednja žrtev.

Če pogledam nazaj, mi je žal, če sem z eno samo besedo podprl posredovanje v Libiji. Ne, da bi mi bilo žal Gadafija. Niti približno. Žal mi je ljudi. Kot mi je žal Sircev in Venezuelcev. V Venezueli je državljanjska vojna še kako mogoča.

Kdo bo prevzel odgovornost, če bo Venezuela postala bojišče in bodo tisoči umirali? Povem vam, da nihče. Danes hitijo priznavati samozvanca za predsednika, jutri se bodo obrnili proč in našli novo žrtev. Mogoče bo Maduro padel, mogoče ne bo. Če bo ostal na oblasti, se bodo redno ponavljali poskusi njegovega strmoglavljenja, če bo odletel, bo lahko opozicija po mili volji pobijala in zapirala in nihče niti z očesom ne bo trenil. Prišel, videl, zmagal, bodo rekli in se med smehom odpravili dalje. Življenja ljudi jim niso mar.

Pazite se tistih, ki v imenu človečnosti pozivajo k pritiskom na druge države, k sankcijam, k podpori ‘zmerni’ opoziciji in celo neposrednim vojaškim posredovanjem. To so ponavadi ljudje, ki mirno živijo v prijateljstvu z zaostalo versko diktaturo, kakršna je Saudska Arabija, a skušajo z oblasti strmoglaviti izvoljenega predsednika in ga nadomestiti z neizvoljenim. To so ljudje, ki ne upoštevajo volje ljudstva v Kataloniji, ko to zahteva samostojnost in celo molčijo, ko preganjajo voditelja tega gibanja. Po drugi strani   lahko opozicija v Venezueli brez ovir protestira in samozvanec kriči z odra, a ga nihče ne aretira in to vseeno imenujejo za diktaturo.  To vam je tip človeka, ki vam najde fotografijo ubitega otroka, se na ves glas zjoče, v naslednjem hipu vas obtoži, da ste pošast, ker ne podpirate vojaškega napada na ‘režim’, čez nekaj dni bo pa na vse skupaj že pozabil in vam kazal ubitega otroka v neki drugi državi in zopet zahteval posredovanje in se nasprotnikov loteval z istim prijemom. Koliko žrtev bo vmes zahtevalo vse vmešavanje, vsa podpora raznim upornikom, sankcije in bombardiranje tu in tam, ga ne bo zanimalo.

Mimogrede, Maduro ima v Venezueli več podpore, kot je ima v Franciji Macron.

Kaj se bo zgodilo v Venezueli? Težko je vedeti. Dva tabora sta in kateri je močnejši, je težko reči. Maduro ima na svoji strani vojsko in revne, srednji sloj in bogati so bolj na strani opozicije. Rusija je daleč. Ne glede na to, kaj vam vse govorijo, ni verjetno, da bi ruski plačanci že varovali Madura. Možnosti za rusko posredovanje je zelo malo. Rusija ima svojo interesno sfero in je v projiciranju svoje moči čez svoje meje bolj konservativna. Če ne bi bilo tako, bi zdaj že vsa Ukrajina bila pod njihovim nadzorom in se posredovanja v Siriji ne bi šli le z nekaj deset letali.  Kitajci ne kažejo nobenega pravega interesa, da bi se igrali veliko vojaško silo. Lahko bi poslali svoje vojake in zavarovali svoje investicije, a ne bodo.

Obstaja možnost, da bo Venezuela šla po poti Sirije. Upajmo, da temu ne bo tako. Celo kaže zdaj, da vsaj nekaj časa temu še ne bo tako, da  bodo protesti počasi obnemeli in bodo Venezueli ostale le sankcije in prezir nekaterih zahodnih držav. Da ne bo vojne. To bi bilo dobro.

Na neki ravni je pravilno, če velika sila uporabi svojo moč in posreduje v neki drugi državi. Recimo, pride do genocida. Milijoni življenj so na nitki in od zunaj pride posredovanje, ki to prepreči. Kdo bi temu nasprotoval? Na žalost živimo v svetu, kjer v dobrohotnost velikih sil, predvsem ZDA in njihovih zaveznikov, ni več mogoče zaupati. Dvoličnosti je preveč, da bi lahko verjeli, da jim je v resnici prva misel pomagati ljudem. Ne, jasno je, da so na prvem mestu ledeno hladni interesi in se z besedami kot svoboda, demokracija, človekove pravice, le pripravlja javnost za podporo njihovim apetitom. Pri tem ni pomembno, kdo je cilj. Tehnika je povsod podobna.

To je razlog, zakaj ne podpiram vmešavanja v notranje zadeve Venezuele, še posebej, če so v prvi vrsti Američani. Ker mi je za razliko od njihovih vladajočih elit, celo mar za ljudi v Ukrajini, Venezueli ali Siriji.

 

 

Advertisements