Vsa dvoličnost ameriške zunanje politike se vidi v trenutnem odnosu do Venezuele in Severne Koreje

Vedno bolj postaja jasno, da v Venezueli tokrat prevrata ne bo. To navkljub številnim silno pametnim novinarjem, ki so nas nekaj tednov prepričevali, da je le vprašanje časa, kdaj se bodo množice dvignile in pregnale predsednika Madura. Vse skupaj se je iz množičnih zborovanj pripadnikov opozicije in privržencev vlade sprevrglo v tragikomedijo na venezuelskih mejah, ko so ZDA s pomočjo opozicije v državo želele spraviti humanitarno pomoč, mediji pa so to predstavili, kot da Venezuela le te sploh ne bi dobivala. Razkritje: seveda jo je in jo še. Ne zavrača humanitarne pomoči, razen ko gre za očitno provokacijo.

Maduro je še vedno predsednik in opozicija šibka. Koliko ima kdo podpore, je težko oceniti, jasno je le, da je ima oblast dovolj, da se lahko za zdaj obdrži.

Kaj smo vse slišali v preteklih tednih. Da je Venezuela diktatura, da je propadla država, da so ljudje lačni, da se ves sistem sesuva. Ameriški predsednik Donald Trump je to izkoristil za napad na socializem, s čimer si je na notranjepolitičnem področju pripravil teren za obračun z demokrati. Predsedniške volitve se bližajo.

Na drugem koncu sveta se je zgodilo nekaj zanimivega. Potem, ko je ameriški predsednik pred malo več kot enim letom v svojem slogu grozil Severni Koreji z vsemi sredstvi, če se ne odpove svojemu jedrskemu arzenalu, se je zgodil preobrat v odnosu med državama in prišlo je do pogovorov. Zdaj se zdi, po današnjem neuspehu na srečanju v Vietnamu, da Trump in Kim ne bosta uspela sprejeti sporazuma, ki bi zadovoljil oba, a pomislite, tu se ameriški predsednik pogovarja z diktatorjem, ki vlada v marsičem obubožani državi. Ne govori o socializmu. To mu ni pomembno.

No, čisto mogoče je, da se bo že jutri razjezil in bo grmel proti socialističnemu diktatorju, ki se ni pripravljen podvsem podrediti ameriškim zahtevam.

Ampak, če to ni dober dokaz dvoličnosti ameriške zunanje politike, potem ne vem, kaj je. Še večji je seveda, če Venezuelo primerjamo s Saudsko Arabijo. Vse kar šteje, so ameriški interesi, drugo so le priročne laži, ki jih ponavlja večina njihove politične elite in mediji, ki se obnašajo kot navadna propagandna trobila. Kdo je predsednik, pri tem v resnici ni pomembno. Če bi bila to Hillary Clinton, bi bilo zelo podobno, le da bi možnost vojne bila večja.

Kar je najbolj smešno pri vsem skupaj, je to, da pri Trumpu ne vemo niti tega, ali si enkrat v prihodnosti v zameno za večji dostop ameriških podjetij, ne bo premislil glede Venezuele. Vidimo lahko, da ni ljubitelj vojaških posredovanj in da svet vidi kot gospodarsko bojišče, na katerem mora groziti, pritiskati in se pogajati za boljše pogoje za ZDA. Mogoče to počne tudi z Venezuelo. Mogoče razmere v tej državi samo izkorišča za nabiranje podpore doma. V resnici ne vemo.

Jasno je nekaj. Dobro je, če se Trump pogovarja in išče sporazum, četudi s severnokorejskim diktatorjem. Slabo je, če grozi in ruši mostove, kakor to počne z Venezuelo in tudi z Iranom. Podpirati moramo vsakogar, ki išče mir, nasprotovati tistim, ki hočejo vojno.

Advertisements