V terorističnem napadu desničarskih skrajnežev na Novi Zelandiji 49 mrtvih

Nova Zelandija žaluje po enem najtemnejših dni v svoji zgodovini, kot je teroristični napad, v katerem je bilo ubitih 49, ranjenih pa še 48 ljudi, označila novozelandska predsednica vlade, Jacinda Ardern. Cilj napada sta bili dve mošeji v največjem mestu južnega otoka, Christchurchu. Del napada je bil preko facebooka v živo prenašan s strani strelca, ki je rokoval z orožjem popisanim z letnicami krščanskih bitk z muslimani in imeni junakov boja proti muslimanom.

Gre za teroristični napad, le da je ideološko verski predznak drugačen, kot pri napadih zločinske Islamske države. Tudi predvajanje zločina svetu je isto. Pripadniki Islamske države v svet radi pošiljajo posnetke svojih okrutnih dejanj.

Kaže, da so napad izvedli etnonacionalisti, desničarski skrajneži in nasprotniki priseljevanja muslimanov.

Zdaj pa pozor. Ponavlja se zgodba, ki jo tako dobro poznamo v primeru terorističnih napadov islamskih skrajnežev. Del politične desnice jih takoj pograbi kot še en dokaz, da je treba zapirati meje, onemogočiti priseljevanje in seveda podpirati njihovo politiko. Vso levico obtožujejo, da odpira vrata teroristom in da je celo soodgovorna za napade. V tem primeru to počne del levice, ki v napadu vidi dokaz skrajnosti desnice in odgovornost polaga celo pred noge ameriškega predsednika Trumpa in podobnih političnih kalibrov, ki se napajajo na strahovih pred pripadniki drugih religij in nacionalnosti.

Oboji ravnajo narobe.

Da, v vseh religijah in ideologijah je mogoče najti elemente, ki opravičujejo nasilje. Posameznik, ki to hoče, bo našel razlog, da ubija. Ponekod je to lažje, drugod malo težje. O tem moramo govoriti. Kar je narobe, je kar vse pripadnike ene skupine, verske, nacionalne ali ideološke (če že niso odprto fašisti ali pripadniki Islamske države) razglasiti za teroriste ali podpornike terorizma, ali vsaj neme priče, ki s svojo nedejavnostjo omogočajo nasilje. Tudi je narobe zaradi dejanj nekaterih prepričevati večino, da je treba omejevati svobodo izražanja, če bi bilo dovolj, da bi se preganjalo tiste, ki pozivajo k nasilju.

Terorizem je že zdavnaj postal vsakdanji pojav in bolj kot skrb za žrtve, je v ospredje prišlo nabiranje političnega kapitala. To ni prava pot k umirjanju razmer, sploh pa ni pot k manjšanju političnih prepadov.  Vsak teroristični napad moramo obsoditi, ne glede na to, kdo ga izvede. Organom pregona moramo prepustiti, da se borijo proti skrajnežem in odklanjati moramo sovražne pozive k nasilju, hkrati pa omogočiti svobodno debato o skrajnostih v vsaki skupnosti ali skupini.

Advertisements